Mr. Mojo

Damjana smo klicali Dama. Bil je moj prvi pravi prijatelj. Najino prijateljstvo je bilo dolgo časa vseskozi prisotno in samoumevno, zares pa sem se ga zavedal le trikrat.

Prvič, ko smo se nekega davnega poletja, mislim, da smo bili stari kakšnih 15-16 let, sred noči prikradli na kopališče v Radovljici. Kolega, ki je v tistih časih bil pogosto malo destruktiven, kadar je bil pijan, je začel metati lesene ležalnike v bazen in očitno zdramil čuvaja. Začeli smo bežati čez žičnato ograjo. Vsi so bili že čez, le Dama se je nekaj obotavljal. Ne spomnim se, kaj je bilo, vem le, da sva stala pri ograji, on pa je nekaj štrikal. Čuvaj je bil vedno bližje in mislil sem, da sva pečena, čez ograjo pa vseeno nisem šel. Ne vem zakaj, ampak takrat sem vedel, da če naju dobi, naju dobi skupaj, da ga zagotovo ne bom pustil na cedilu. Ušla sva za las.
Beri naprej…

Proza, ki jo je spisala umetna nevronska mreža:

The pig go. Go is to the fountain. The pig put foot. Grunt. Foot in what? ketchup. The dove fly. Fly is in sky. The dove drop something. The something on the pig. The pig disgusting. The pig rattle. Rattle with dove. The dove angry. The pig leave. The dove produce. Produce is chicken wing. With wing bark. No Quack.

Več informacij

Vprašanje, ki se mi zastavlja je - Koliko daleč smo od tega, da bi umetna nevronska mreža imela dušo?

Danes zvečer sem bil v baru z glasno glasbo, ki me je motila. Znano je, da so okvare sluha zaradi hrupa ireverzibilne. Ali imam pravico zahtevati prepoved predvajanja glasne glasbe v lokalih? Ali pa mi morda preostane zgolj to, da se lokalom, v katerih predvajajo glasbo, ki bi mi lahko škodovala, izogibam.

Beri naprej…

Lani sem bil na morju s svojo takrat 9-mesečno psico, Mo.

Mo je gladkodlaka prinašalka, torej sem pričakoval, da ima rada vodo. Nisem pa vedel, da so ti psi dobesedno nori na vodo. Na srečo sem imel s seboj digitalca, ki posname tudi nekaj sekund videa.

Beri naprej…

Avgusta 2003 sem preživel en mesec v New Yorku. Prvo nekadilsko poletje po razvpiti mestni odločbi, po kateri je prepovedano kajenje v vseh javnih lokalih, vključno z bari ter nočnimi in glasbenimi klubi. Še sreča, da je bil avgust.

Beri naprej…

Na raznih forumih in blogih se razvnema debata. Ni mi treba posebej poudarjati, da v vseh debatah nekadilci izstopajo kot posebej nestrpni. Pogosto niso prav dobri retoriki in večina argumentov se reducira na “”super zakon”, “jaz sem za” in sedaj mi ne bodo smrdele obleke”. Nekateri se sklicujejo tudi na svojo pravico do vdihavanja nezastrupljenega zraka. Ta isti, ki jih moti prav ta strupenost zraka pa seveda ne želijo niti slišati o kakršnem koli znanstvenem dokazu, da morda ta zrak le ni tako strupen, da bi jih to ogrožalo, ali, bognedaj, za kakšno alternativno metodo, da se kakovost zraka izboljša. Da ne govorimo o tem, da ne bi bili zadovoljni z ureditvijo, ki bi omogočala posebne lokale za kadilce. Česa se bojijo? Da bi bilo tam najbolj zabavno in da bi kaj zamudili? Ne vem.

Beri naprej…

http://www.mojomusic.net/who_study.pdf 

 Na tem naslovu lahko vidite, kakšna je dejanska nevarnost pasivnega kajenja. Kdorkoli se malček spozna na validacijo znanstvenih rezultatov, bo takoj videl, da je razlika v obolevnosti pri osebah, ki so kakor koli izpostavljene tobačnem dimu in tistimi, ki niso, pod kakršno koli mejo detekcije. Še več, rezultati kažejo, da je pri otrocih, ki odraščajo v gospodinjstvih, v katerih se kadi, obolevnost za 22 % manjša kot pri otrocih, ki odraščajo v nekadilskih gospodinjstvih.

 Seveda je ta rezultat ravno tako nebulozen kot ta, da je obolevnost pri kelnerjih za 12% večja. Pa vendar, WHO je v press releasu ob objavi tega članka en del rezultatov spretno izpustila. Uganete, kateri?