NYC po aprilu 2003

Avgusta 2003 sem preživel en mesec v New Yorku. Prvo nekadilsko poletje po razvpiti mestni odločbi, po kateri je prepovedano kajenje v vseh javnih lokalih, vključno z bari ter nočnimi in glasbenimi klubi. Še sreča, da je bil avgust.

Takrat je v B. B. Kingsu na 42. ulici nastopal Johnny Winter. Kot dolgoletnemu občudovalcu njegovega sloga in sicer zagrizenemu ljubitelju bluesa ter glasbeniku, ki se z bluesom ukvarja že skoraj 30 let, je bil ta nastop izpolnitev najbolj neverjetnih sanj. Naredil sem nekaj, česar nisem niti kot najstnik. Karto sem nabavil takoj, ko sem za koncert izvedel, na dan koncerta pa sem že ob 5. uri (popoldne) stal v vrsti, da bi dobil najboljši sedež, tik pod odrom. In sem ga. Po nekaj pijačah, klepetu z naključnimi somizaši in dokaj brezvezni predskupini je na oder prišel Johnny Winter. Igral je pač tako, kot je igral, o tem sem že govoril s prijatelji, namen tega posta pa niti ni recenzija koncerta. Gre za nekaj drugega.

Johnny Winter pred cigaretom:

Johnny Winter pred cigaretom

Sedim v klubu v NY, poslušam J. Winterja, pijem dvojni Jim Beam (ali Wild Turkey, ne vem več točno, definitivno pa se spomnim, da je bil bourbon) ne morem pa prižgati cigareta. Me kdo razume? Gledam legendo bluesa, v legendarnem bluesovskem lokalu in ne smem kaditi. Grem ven na čik.

Winterja odstranjujejo:

Winterja odstranjujejo

Medtem, ko gledam, kako menjavajo marquee in dajejo dol plastične črke z Winterjevim imenom, imam občutek, da skupaj s črkami izginja svet, kot ga poznamo. Pokadim cigaret in se vrnem nazaj, ampak ni isto… spoznanje ob cigaretu mi je pokvarilo navdušenje nad koncertom.

Johnny Winter po spoznanju, da z novimi pravili blues ni več to, kar je bil:

Winter po spoznanju...

Po koncertu se prebijem do zaodrja. Tudi tega sicer ne počnem, vendar sem prijatelju, prav tako občudovalcu, obljubil avtogram. Najprej me ne spustijo, potem pa ugotovim, da iščejo nekega češkega novinarja, ki ga preprosto odglumim z dvema stavkoma v Slovenščini in voila, sem že tam. V zaodrju pa vsi kadijo. Ugotovim, da zaodrje očitno ni javni prostor tudi po strogih njujorških zakonih.

Tam pa zapademo v debato o škandaloznem zakonu. Uslužbenec kluba mi razloži, da so eni redkih, ki imajo srečo, ker si lahko privoščijo dokaj ekskluziven program. Hja, kdo bi se odpovedal Winterju samo zato, ker nekaj ur ne more prižgati čika. Mnogi drugi lokali pa nimajo takšne sreče. In mi začne naštevati lokale in klube, ki so propadli ali pa so na robu propada. Tudi sam, sicer velik ljubitelj jazza in bluesa, nisem več obiskal niti enega glasbenega dogodka to poletje. Vprašam ga tudi kako je s kajenjem na odru. Je vsaj nastopajočim dovoljeno kaditi? Pravi, da ne. Sam na odru dostkrat prižgem cigaret. In nisem edini. Bi morda lahko zagovarjal to, da gre za moj artistični izraz? Menda bo po prihajajočem protikadilskem zakonu igralcem na odru dovoljeno kaditi, če je to v skladu z vlogo. Je to, kar delam na odru predstava? Ali se bom moral odreči tej vlogi? Upam, da ne.

Si predstavljate, da bi nekdo Stevie Ray Vaughanu rekel, da ne sme kaditi na odru!

  • Share/Bookmark

4 odgovorov to “NYC po aprilu 2003”

  1. GRiSON komentira:

    Si mi dal misliti, tudi pri nas je prepovedano kajenje. Vendar zadaj je prostorček, majhen z osmimi stoli in mizo. Tam se vse dogaja, če želiš izvedeli kaj novega, samo vstopi. Z cigareto ali brez, tu je nekaj več, je druženje, je zmeh, prava zabava, pa čeprav samo pet minut ;) .

  2. Mr. Mojo komentira:

    Kje je to, “pri vas”?

  3. GRiSON komentira:

    Koper, Slovenija, hahaha.

  4. Zorman komentira:

    Slikce ti ne delajo :>

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !