In Memoriam

Damjana smo klicali Dama. Bil je moj prvi pravi prijatelj. Najino prijateljstvo je bilo dolgo časa vseskozi prisotno in samoumevno, zares pa sem se ga zavedal le trikrat.

Dama Prvič, ko smo se nekega davnega poletja, mislim, da smo bili stari kakšnih 15-16 let, sred noči prikradli na kopališče v Radovljici. Kolega, ki je v tistih časih bil pogosto malo destruktiven, kadar je bil pijan, je začel metati lesene ležalnike v bazen in očitno zdramil čuvaja. Začeli smo bežati čez žičnato ograjo. Vsi so bili že čez, le Dama se je nekaj obotavljal. Ne spomnim se, kaj je bilo, vem le, da sva stala pri ograji, on pa je nekaj štrikal. Čuvaj je bil vedno bližje in mislil sem, da sva pečena, čez ograjo pa vseeno nisem šel. Ne vem zakaj, ampak takrat sem vedel, da če naju dobi, naju dobi skupaj, da ga zagotovo ne bom pustil na cedilu. Ušla sva za las.

Stanoval je v bloku nasproti mojega. Ko sem šel v zvečer v mesto, sem vedno zavil po ulici najprej desno, toliko da sem videl, če je v njegovi sobi še vedno prižgana luč. Če je bila, sem šel najprej ponj, sicer pa sem zavil levo, proti kinu, kjer smo se ponavadi dobivali. Ko je odšel v vojsko, sem še mesece in mesece povsem nezavedno, vsakič, ko sem šel zvečer od doma, zavil najprej desno, pogledat, če je luč. To je bilo drugič.

Tretjič je bilo danes zjutraj, ko me je poklicala Sonja in povedala, da ima slabo novico. Dama se je ubil. Pri Jeprci je trčil s tovornjakom. V avtu je bila tudi njegova 2-letna hči, ki je sedaj v Kliničnem. Nihče ne ve, kako resno je.

To je vse, kar lahko strnem v ta zapis. Vsega drugega je veliko preveč. Vseh noči, ki sva jih kar tjavdan presedela ob kavicah. Vseh fotk, ki sva jih skupaj posnela. Vseh romanov, razprav, glasbe, internih for, ki smo jih ponavljali v nedogled …

Najin najljubši komad iz tistih časov:

To je stil stari moj ljubio sam hrpetinu žena ali ni jedna nije bila kao ona volio sam sve na njoj stanovala je preko puta imala me uvijek kad je htjela

ulice, naduvani grad čudne misli u njezinoj glavi svijet, ni dobar ni loš nema mjesta za nove ideje, za nas

ljudi me zovu po imenu ja im odgovaram u dobrom raspoloženju proklete laži za naivne i nije me briga, nije me strah ne mogu pomoći nikome od nas

nije me briga za gadarije, prepucavanja i lovu bez koje se ne može i nije me briga, ne bojim se ne mogu pomoći nikome od nas

Zbogom, Dama. Nekoč se morda vidiva, pojeva ene ribe s povrćem, skuhava kavico, prižgeva cigaret in dava gor Azro. Če nebesa so, potem zagotovo.

  • Share/Bookmark

16 odgovorov to “In Memoriam”

  1. Dajana komentira:

    Strašno. Moje sožalje.

  2. gallus komentira:

    …moje sožalje tut!

  3. jakob007 komentira:

    sožalje.

  4. Nenamišljena bralka komentira:

    Nič ni tako dragoceno kot tisti del tebe, ki je v drugih, in tisti del drugih, ki je v tebi. Tam zgoraj, visoko gori, je vse eno. (Pierre Teilhard de Chardin)

  5. Big Gigant Head komentira:

    Je delal v Danfossu kajne? Mi je oče danes povedal. Sožalje tudi z moje strani.

  6. moonsmission komentira:

    Moje sožalje.

  7. pikec85 komentira:

    sožalje tudi z moje strani …

  8. irencek komentira:

    …žal mi je…res…

  9. bojana komentira:

    Slaven,

    Lepo da si strnil nekaj besed….tiste prave, ki te odnesejo v lepe spomine

    bojana

  10. einherjar komentira:

    Sorry to hear it…

    Bass of Sweet Sorrow

  11. ervinator komentira:

    Iskreno sožalje!

  12. pet-in-g-seks komentira:

    auč, boli!

  13. ajda komentira:

    potočila solzico…sožalje.

  14. Simon komentira:

    Sožalje! Poznam občutke … boli. Pred leti sem izgubil sorodno dušo istih let v podzemnih kraških vodah. Na zadnjem najinem “tradicionalnem” ponovoletnem teku pa sva spet “tekla skupaj” in se malo “pogovorila”.

  15. danaja komentira:

    sožalje šele ob takih trenutkih se zavemo, da nimamo več toliko časa kot se zdi

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !