Dodatni argument proti novem protikadilskem zakonu

Zadnje čase se (očitno) veliko ukvarjam s predlogom novega protikadilskega zakona. Med potekom javne razprave je bil na gov.si objavljen e-poštni naslov, na katerega smo lahko pošiljali predloge in pripombe. Mislite, da je kdo na te predloge in pripombe kakorkoli odgovoril? Guess again… Ampak to ni to, kar bi danes rad izpostavil. Bolj me moti nekaj, kar mi ne da miru že nekaj dni. Namreč vprašanje o tem, ali ima država sploh pravico sprejet protikadilski zakon. Namreč, čeprav so bari in kafiči javni prostori, so vseeno v privatni lasti. kar pri nedotakljivosti privatne lastnine pomeni, da se v privatnih prostorih pač lahko počne vse, kar lastnik dovoljuje. Vključno s kajenjem. Prvi argument, ki se ponuja proti takem sklepanju je ta, da država ima pravico poskrbeti za varnost oseb v javnih prostorih oziroma v prostorih v javni uporabi. Podobno, kot recimo skrbi za sanitetne pogoje, neoporečnost stranišč in hrane. Do tu je vse jasno. Vendar pri kajenju ne gre za pogoje, gre za vedenje, tukaj pa se država ne bi smela vmešavat. Kajti, kajenje samo po sebi ne bi smelo biti sporno, sporne so lahko eventuelno posledice kajenja. Z drugimi besedami dim. Tako, kot država ne more regulirati tega, ali kdo ščije mimo pisoarja, lahko pa zahteva, da so sanitarije neoporečne, ne more zahtevati, da gost ne kadi, lahko kvečjemu zahteva, da zrak ni onesnažen. Vmešavanje v vedenje se mi zdi v nasprotju s temeljnimi človekovimi pravicami. Vztrajanje na neoporečnosti zraka v prostorih v javni rabi pa ne. Vsak lastnik se lahko odloči, kaj se bo počelo na njegovi privatni lastnini. Podobno kot omejitve hitrosti ne veljajo na privatnih cestah in podobno kot se na občini ne kadi. Pa poglejmo, kam nas takšno sklepanje pelje naprej. Torej država ima pravico posegati v kakovost zraka v kafičih. Kaj to pomeni? Da mora za vse snovi, ki bi eventuelno lahko bile prisotne v tobačnem dimu določiti mejo varne izpostavljenosti. In ta meja ne sme biti drugačna kot pri drugih oblikah izpostavljenosti. Na primer, meja izpostavljenosti ogljikovem monoksidu ne sme biti drugačna kot v katerem koli javnem prostoru ali delovnem mestu, v kuhinji, v garaži, na cestninski postaji…. Prav tako velja za cianid, arzen, kotinin… Verjamem, da za vse te snovi obstajajo določene meje varne izpostavljenosti (če ne obstajajo, jih je treba določiti) in te meje je treba vpoštevati tudi pri lokalih. Vse, kar je več kot to, pa je sporno. Država se nima pravice vtikati v vedenje, ima pa se pravico vtikati v morebitne posledice vedenja.

Kaj nam takšno rezoniranje prinese? Everybody wins. Nekadilci niso ogroženi, kadilci lahko kadijo, temeljne človekove pravice so pa spoštovane. Zanima pa me, ali res še nikomur ni prišlo to na misel. Tega namreč nisem zasledil v nobeni razpravi o tem zakonu. Ali pa je to vprašanje že prej popušilo (no pun intended) v kakšni članici EU. Morda pa sodišča niso tako neodvisna, kot bi si želeli, in vztrajajo na agendi države, četudi je v nasprotju s človekovimi pravicami…

  • Share/Bookmark

6 odgovorov to “Dodatni argument proti novem protikadilskem zakonu”

  1. pirat komentira:

    Meja izpostavljenosti je cudovita ideja. Uporabis jo lahko na naftni ploscadi, v zelezarni ali v kemicni industriji. Razlika je samo v tem, da ta dela nekdo mora opraviti in mora biti izpostavljen. Natakar pa naj se izpostavlja zaradi kadilskega uzitka ?

    Yeah. Kajenje enostavno ni vec in. Se tako pametne ideje ne dosezejo svojega uspeha v nenaklonjenem okolju.

    Sicer bos pa scasoma :) nehal kaditi.

    Aja pa se to, ce bos zaradi novega in si zaradi starega kadilskega zakona po spletu okoliscin pokadil eno cigareto manj kot sicer, so ti naredili uslugo. Brezplacno hehe. Vem da jo ne rabis..

  2. Big Gigant Head komentira:

    Se pravi, ce lastnik v svojem lokalu dovoli pretepe do smrti, lahko to tudi izvaja, saj je namrec lokal njegova last?

  3. simon79 komentira:

    Hja, lastnik že lahko počne kar hoče, dokler je to v skladu z zakonom. In če zakon prepove kajenje v javnih prostorih, kar lokali so (prav tako kot gledališča in podobno, čeprav bi bila mogoče v zasebni lasti), potem morajo to pač spoštovati, prav tako kot omejitev točenja alkohola mladoletnim. Vkolikor gre pa za domače žurke, pa pač tega ne more preprečiti nihče. Če pa lastniki mislijo, da to krši njihove pravice, majo pa zato sodišča, če ne drugega ustavno sodišče ali Evropsko sodišče za človekove pravice.

    Sicer ideja ni slaba, ker bi bil učinek več ali manj isti, vendar, če bi predpisali določene nivoje raznih strupenih snovi, kje jih potem meriti? Ali pri vratih, ali v kuhinji, kjer so npr. zaposleni, ali direktno zraven kadilca…? In kdo bi to izvajal? Glede na to, da je glavni motivator lastnikom lokalov zaslužek (jasno, nimam nič proti), mora pač obstajati neka višja inštanca, ki določi kaj je sprejemljivo in kaj ne. Drugače bi se res lahko v lokalih dogajalo karkoli.

  4. ervinator komentira:

    Tvoja ideja je teoretično izvedljiva, v praksi pa je tako komplicirano, da je lažje sprejeti restriktivni zakon. Država seveda ima pravico v vseh delovnih prostorih prepovedati kajenje, saj se to tiče še koga drugega kot le lastnika lastnika – tudi zaposlenih.

  5. Mr. Mojo komentira:

    @ Big Gi(g)ant Head: Država ne bi smela dovoliti ničesar, pri čemer bi bili tisti, ki se ne udeležijo prostovoljno, kakorkoli oškodovani. Vse ostalo je poseganje v osebne pravice.

  6. Mr. Mojo komentira:

    @Simon Preprosto, merili bi jih tam, kjer merijo podobne parametre v drugih panogah. Saj jih merijo, ne?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !