Stop Making Sense!

Zadnjič sva s Penkotom sedela v Ortu in že miljontič debatirala o glasbi. Njemu gruvajo osemdeseta, jaz jih pa bolj ali manj ne prenesem. No, v nečem sva se strinjala. Takrat sta (v grobem) obstajali dve liniji. Ena je bila MTV-jevsko poperska, skratka bruhek, ki ga predstavljajo razne Cindy Lauper, Kim Wilde, in preostali popcorn, ki se danes rola na revival žurih (na teh žurih me boste težko srečali; hej, komaj sem preživel ta sranja, res ne rabim iti še enkrat skozi to).

Druga linija je bila post-pankersko (pa ne mislim na Billy Idolov prehod iz punka na Tommy’s Pop Show)-darkersko-alternativna, ki so jo predstavljali bandi kot Birthday Party, Sonic Youth, The Swans, Sisters Of Mercy … Seveda je seznam daljši; prosim, ne me linčat ali mi puščat komentarjev samo zato, ker sem slučajno izpustil vaš najljubši band. Skratka, tisto, kar je bilo najbolj vredno v tistih časih tako ali tako ne bo doživelo tovrstne resurekcije. Na srečo so ti bandi pustili sledi, bolj pri ustvarjalcih kot pri publiki, in njihovo sporočilo še živi.

Moj glavni očitek pop glasbi osemdesetih je forsiranje primitivne digitalne tehnologije. Vse je zvenelo podobno, povsod je bil na drugo in četrto dobo naliman tisti nagnusen digitalni verbl, od clap-effecta mi pa še danes gredo kocine pokonci. In sem začel razmišljati o tem, ali je v tistih časih sploh obstajal kakšen pošten pop band. Ja, kakopak. Kako sem lahko pozabil???

Leta 1983 sem v Zagrebu gledal Talking Headse. Fenomenalen koncert. Na isti turneji je Jonathan Demme posnel fantastičen film. Hard working band, odlični glasbeniki, izpiljen nastop in predvsem veliko, veliko gruva! Torej je obstajalo, le da je šlo v (relativno) pozabo. Kot mnogo drugih dobrih stvari.

Za radovedne en posnetek iz filma:

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Stop Making Sense!”

  1. irencek komentira:

    Seveda je seznam daljši; prosim, ne me linčat ali mi puščat komentarjev samo zato, ker sem slučajno izpustil vaš najljubši band.

    Sori, sam če mi nekdo neki reče, da ne smem, me to zelo zelo mika. Torej, Joy division. :P

  2. Dinozaver komentira:

    Eh, v 80-ih tudi mainstream ni bil tako slab. Vsaj z današnjimi ušesi ne. Takrat sem sicer poslušal druge stvari (začenši z Iron Maiden, da ostalih zablod ne naštevam), danes pa mi je všeč tudi večina “šodra” iz onih let – no, z izjemo kake Samanthe Fox… Tudi produkcijsko se mi zdi estetika 80-ih kar simpatična. To je bil le čas nedolžnosti, a ne? Prvi digitalni sintetizatorji, cenovno dostopnejše ritem mašine, Simmons bobni… te igračke mi čisto drugače predejo, kot pa danes kaki virtualni kitarski rack. Sem pa pristaš raznovrstne in uravnotežene diete – od tradicionalnega jazza iz 20-ih naprej. In seveda, Joy Division manjkajo na spisku. ;)

  3. Mr. Mojo komentira:

    Uf.. 80s produkcija… na to smo porabili ze nešteto besed. Mene je motilo predvsem to, da so tiste prve, primitivne, plastične mašine uporabljali praktično povsod.

    Dobra stran tega je bila ta, da so bili Twin Reverbi poceni ;) Slaba stran je bila ta, da v vsej prepotovani Evropi en mesec nisem našel navadnega waha.

    Kitarski racki se danes uporabljajo vedno manj, stari Tube Screamerji 808 pa se prodajajo za več šoldov kot večina multiefektov…

    Joy Division sem namerno izpustil, ker jih a) ne maram preveč in b) nimam jih za 80s band.

  4. Dinozaver komentira:

    Hm, ja, beda, v 80-ih še nisem vedel, kaj je Twin in da je to treba imeti… :lol: Danes pa je že roba iz 90-ih “vintage”…

  5. DfunkyDrek komentira:

    Ma kakšna 80s, jeben plastičn sound. Skoraj edina dobra stvar 80ih so ble plate od Azre. Pa naj reče kdo, da ni res…:)

  6. bergomi komentira:

    Meni ‘80 sploh niso tako napačna. Okej, res je, da jih nisem dal skozi, ker sem se rodil takrat enkrat, ampak vseeno ko dandanes poslušam izdelke od tedaj… je par smeti, ampak se najde precej dobre glasbe…

  7. Mr. Mojo komentira:

    @bergomi: Pravzaprav gre bolj za ta najhujši plastic-pop, ki ga zdaj furajo po 80s žurih. To je tisto, kar sem že takrat težko prenašal. Ja, strinjam se, bilo je dosti kvalitetne glasbe, samo nekako nam (mi) uide iz spomina ob bombardiranju s crapom. Ravno predvčerajšnjim sem se pogovarjal s kolegom o tem postu in me je spomnil, da vedno izpostavljam Bowiejev Let’s Dance kot enega najboljših pop-albumov ever. Torej ja, morda malce prenagljen post. Kljub temu pa stojim za tem, da je večina mainstreama zvenela enako in enako slabo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !