Arhiv za Maj, 2007

Blog Hec v Katakombah aka Konobi

Četrtek, Maj 24th, 2007

Včeraj smo bili v Ortu. Pero, Sara ter stand-by bloggerki Irena in Nina. Funky je zahinavil. Nakar se je Irena tam nekje okrog 1 zjutraj zmenila z Londonom, da uletimo v Konobo. Ker smo Orta siti še od festa, smo bili kakopak za. Dva taksija, en bankomat in 15 minut kasneje smo uleteli v Konobo, kjer so nas pričakala zaprta vrata, na drugi strani pa London s hlačami spuščenimi do kolen. I knew there and then, da se bo večer končal zabavno.

Menda se je družba do takrat že razredčila, vseeno so tam bili še Sajko, Nimfa (najboljša soseda), njen Fras (prvi Korošec ever, ki sem ga dejansko razumel in nisem samo kimal v prazno) in bržkone še kdo, ki se ga zdaj ne spomnim. Skratka, pravi mali blogerski meeting, mini blogball oziroma Blog Hec.

Nato smo pili in pili in pili, potem pa se ne spomnim več. Skozi meglico alkoholnih hapov mi je ostalo v spominu bolj malo. Recimo to, da je Nimfa opica po kitajskem horoskopu, da je mesojedka in da ima zanimiv vzdevek, da sta s Frasom zelo zelo fajn par ter da živita v istem bloku kot moja baby sestrica, da je Syco maddoxoidni blogerski cinik (mišljeno nadvse pozitivno), z Londonom sva pa odkomunicirala samo ene par besed čez polento s parmezanom in olivnim oljem. Ni mu za zamerit. Bil je namreč (vsaj videti) najbolj pribit. Kelnerca je sicer že ob 2 nekaj govorila o zadnji rundi, vseeno pa je morala ura biti krepko čez 4, ko smo se spravili ven. Nisem gledal na uro, ampak preden sem zaspal, se je zunaj že danilo. Jebeš Blog Res. Tole je bilo ziher boljše.

Zdaj grem pa s spancem odpraviti še zadnje promile iz krvi in izdihanega zraka.

  • Share/Bookmark

5 najljubših

Ponedeljek, Maj 14th, 2007

Z moje strani namesto sofisticiranega, malo primitivnega, vulgarnega materializma:

1. Fender Stratocaster, letnik 1962

62 strat

2. Fender Stratocaster, letnik 1976

76 strat

3. Fender Stratocaster, letnik 1979

79 strat (ta kitara ni več v moji lasti; podaril sem jo dobremu prijatelju; kljub temu spada med mojih 5 najljubših predmetov)

4. Gibson Les Paul Custom, letnik 1972

72 LP Custom

5. Fender Stratocaster, Custom Shop ‘69 New Old Stock reissue

69 NOS

Za ostalo me boli kurac.

  • Share/Bookmark

Kralj Peer

Nedelja, Maj 13th, 2007

Govoriti o piratiziranju stisnjenih glasbenih datotek brez vsaj osnovnega zgodovinskega ozadja je nesmiselno, zato ga bom poskusil povzeti.

Kje je težava? Ko sem bil najstnik, je bila cena LP-ja za moj srednješolski budget povsem sprejemljiva. Lahko sem se na poti iz šole ustavil v trgovini in če mi je bila plata všeč, ali vsaj zanimiva, sem si jo lahko privoščil. Tudi pri obiskih v tujini se mi cena ni zdela pretirana. Z družinskih šopingov in počitnikovanj sem se vedno vračal z zajetnim kupčkom vinilov. Včasih je bilo dovolj, da sem na ovitku zasledil, da je na primer tamburin igral basist, ki je nekoč na enem albumu igral pri bandu, ki mi je bil sicer všeč, in sem ploščo kupil zgolj iz radovednosti. Skratka, kupovali smo vse, kar nam je prišlo pod prste, saj je bilo dostopno. Lahko smo eksperimetirali in se skozi nakupe tudi izobraževali.

Potem je prišel CD, “superiorni” nosilec, s še bolj “superiornim” (digitalnim) zapisom. Takrat je glasbena industrija, sprva morda celo upravičeno, močno dvignila cene. Hudiča, album je bil v digitalni obliki, produkcijska cena pa tudi ni bila mačji kašelj. Kakopak, že po nekaj mesecih, največ pa po nekaj letih, je cena izdelave CD-jev tudi pri manjših nakladah, padla daleč pod ceno izdelave vinila. Je šla zato cena nosilca dol? Na-a. Ves čas vztrajno raste. Kaj torej plačujemo od leta 1990, česar prej nismo plačevali? (To je retorično vprašanje.)

Potem so se pa pojavili prvi zapisovalniki in nato še peer-to-peer omrežja. Tukaj spet moramo narediti malo distinkcije. Pri kopiranju CD-ja, vsaj teoretično dobimo zapis, ki je identičen izvirniku. Prvič v zgodovini smo lahko dobili egzaktno kopijo zapisa, ki bi ga sicer morali kupiti v trgovini. Do takrat smo imeli na voljo samo trakove. Teh pa nismo marali. Relativno kratek rok trajanja in odsotnost dinamike sta bila zadosten razlog, da glasbe nisem nikoli maral poslušati na “šnirancih”. Približno tako kot je nisem nikoli maral slušalk. Zakaj se producenti trudijo s postavitvijo zvoka v prostor, če pa to potem razčefukamo s tem, da levi in desni kanal nabijamo od strani, podobno kot kroglo pri ruski ruleti. No, pustimo to za kakšen drug post. Poleg tega smo za kopiranje CDjev morali nekje dobiti fizični izvirnik, torej morali smo vsaj imeti frenda, ali pa frenda od frenda, ki je album kupil. Prodaja je verjetno malo padla, ampak še vedno ne toliko, da bi kdo zganjal kakšen velik kažin.

Druga oblika piratstva, ki je postala aktualna proti koncu 90-ih so torej bila peer-to-peer omrežja, ta pa imajo eno veliko hibo. Že tako beden digitalni zapis je pri datotekah mp3 še bolj stisnjen, razfukan in neposlušljiv. (Za trenutek zanemarimo, da se pojavlja vedno več lossless stisnjenih zapisov, pri katerih lahko z dekompresiranjem obnovimo izvirni avdio zapis. Ta je še dokaj redek in glasbene industrije za zdaj še ne moti toliko.). Mp3-ji so sicer beda od bede, vsaj tisti, ki si zripani pri manjši ločljivosti (na primer 128 kbps), zadostujejo pa kot informacija, kaj posnetek vsebuje in ali je vreden nakupa. Pri tem nakupu pa se spet zatakne. Marsikdo z malce okvarjenim posluhom bo z mp3-jem povsem zadovoljen. Če pa glasbo posluša na ipodu ali nekem ipodoidnem predvajalniku je a) tako ali tako vseeno in b) niti nima izbire. Poleg tega je ta CD, ki bi si ga kdo sicer z veseljem privoščil, še vedno občutno predrag. Za primerjavo. LP, katerega cena izdelave še nikoli ni bila tako v razkoraku s ceno izdelave CD-ja, je še vedno cenejši. Kdo tukaj koga nateguje? Brutalno, analno in brez lubrikanta…

Potem pa pride največji kretenizem stoletja. Nekdo se spomni prodajati mp3-je. For an affordable price of 0.99. Se je ljudem dokončno odfukalo? Plačati cca 12-15 dolarjev, evrov, karkoli, za album v nikakvem, inferiornem formatu, ki ga ne moreš poslušati niti v avtu ne da bi ti šlo na živce? Pa sej nisem padel na glavo. No, sem, enkrat, kot otrok, vendar menda ni pustilo posledic. Tisti, ki kupujejo komade prek itunesov, so očitno fasali namesto mene. Imam pa zanje an offer they cannot refuse: Malo prej sem pogledal lastnosti mape My Music. Cca. 29.000 komadov. Nudim jih vse za 0.99 €. In three easy payments.

Cena CD-jev bo pa končno morala začeti upoštevati pravila ponudbe in povpraševanja. Ko bo CD stal (realnih) nekaj €, jih bomo spet kupovali. Bandi pa bodo spet imeli miljonske naklade. In vsi bomo zadovoljni. Do takrat bomo pa veselo prenašali vse, kar nam pride pod roke. In kupovali vinile.

P.S. Nekoč je obstajala spletna stran www.sendthemback.org (ne iščite je, ni je več). Če je kdo imel slabo vest zaradi kraje mp3-jev, se je lahko opravičil in jih vrnil. Predlogi, kako to storiti, so bili sila duhoviti. Moj najljubši je bil naslednji: odprete datoteko v hex-editorju, kopirate v urejevalnik besedila, natisnete in pošljete na RIAA po navadni pošti. S pripombo, da vam je hudo, ker ste ukradli datoteko, ki vam ne pripada, zato jo, kesajoč se, vračate. Prav tako učinkovito je preprosto pripeti datoteko in jo poslati na RIAA po elektronski pošti.

  • Share/Bookmark