Kralj Peer

Govoriti o piratiziranju stisnjenih glasbenih datotek brez vsaj osnovnega zgodovinskega ozadja je nesmiselno, zato ga bom poskusil povzeti.

Kje je težava? Ko sem bil najstnik, je bila cena LP-ja za moj srednješolski budget povsem sprejemljiva. Lahko sem se na poti iz šole ustavil v trgovini in če mi je bila plata všeč, ali vsaj zanimiva, sem si jo lahko privoščil. Tudi pri obiskih v tujini se mi cena ni zdela pretirana. Z družinskih šopingov in počitnikovanj sem se vedno vračal z zajetnim kupčkom vinilov. Včasih je bilo dovolj, da sem na ovitku zasledil, da je na primer tamburin igral basist, ki je nekoč na enem albumu igral pri bandu, ki mi je bil sicer všeč, in sem ploščo kupil zgolj iz radovednosti. Skratka, kupovali smo vse, kar nam je prišlo pod prste, saj je bilo dostopno. Lahko smo eksperimetirali in se skozi nakupe tudi izobraževali.

Potem je prišel CD, “superiorni” nosilec, s še bolj “superiornim” (digitalnim) zapisom. Takrat je glasbena industrija, sprva morda celo upravičeno, močno dvignila cene. Hudiča, album je bil v digitalni obliki, produkcijska cena pa tudi ni bila mačji kašelj. Kakopak, že po nekaj mesecih, največ pa po nekaj letih, je cena izdelave CD-jev tudi pri manjših nakladah, padla daleč pod ceno izdelave vinila. Je šla zato cena nosilca dol? Na-a. Ves čas vztrajno raste. Kaj torej plačujemo od leta 1990, česar prej nismo plačevali? (To je retorično vprašanje.)

Potem so se pa pojavili prvi zapisovalniki in nato še peer-to-peer omrežja. Tukaj spet moramo narediti malo distinkcije. Pri kopiranju CD-ja, vsaj teoretično dobimo zapis, ki je identičen izvirniku. Prvič v zgodovini smo lahko dobili egzaktno kopijo zapisa, ki bi ga sicer morali kupiti v trgovini. Do takrat smo imeli na voljo samo trakove. Teh pa nismo marali. Relativno kratek rok trajanja in odsotnost dinamike sta bila zadosten razlog, da glasbe nisem nikoli maral poslušati na “šnirancih”. Približno tako kot je nisem nikoli maral slušalk. Zakaj se producenti trudijo s postavitvijo zvoka v prostor, če pa to potem razčefukamo s tem, da levi in desni kanal nabijamo od strani, podobno kot kroglo pri ruski ruleti. No, pustimo to za kakšen drug post. Poleg tega smo za kopiranje CDjev morali nekje dobiti fizični izvirnik, torej morali smo vsaj imeti frenda, ali pa frenda od frenda, ki je album kupil. Prodaja je verjetno malo padla, ampak še vedno ne toliko, da bi kdo zganjal kakšen velik kažin.

Druga oblika piratstva, ki je postala aktualna proti koncu 90-ih so torej bila peer-to-peer omrežja, ta pa imajo eno veliko hibo. Že tako beden digitalni zapis je pri datotekah mp3 še bolj stisnjen, razfukan in neposlušljiv. (Za trenutek zanemarimo, da se pojavlja vedno več lossless stisnjenih zapisov, pri katerih lahko z dekompresiranjem obnovimo izvirni avdio zapis. Ta je še dokaj redek in glasbene industrije za zdaj še ne moti toliko.). Mp3-ji so sicer beda od bede, vsaj tisti, ki si zripani pri manjši ločljivosti (na primer 128 kbps), zadostujejo pa kot informacija, kaj posnetek vsebuje in ali je vreden nakupa. Pri tem nakupu pa se spet zatakne. Marsikdo z malce okvarjenim posluhom bo z mp3-jem povsem zadovoljen. Če pa glasbo posluša na ipodu ali nekem ipodoidnem predvajalniku je a) tako ali tako vseeno in b) niti nima izbire. Poleg tega je ta CD, ki bi si ga kdo sicer z veseljem privoščil, še vedno občutno predrag. Za primerjavo. LP, katerega cena izdelave še nikoli ni bila tako v razkoraku s ceno izdelave CD-ja, je še vedno cenejši. Kdo tukaj koga nateguje? Brutalno, analno in brez lubrikanta…

Potem pa pride največji kretenizem stoletja. Nekdo se spomni prodajati mp3-je. For an affordable price of 0.99. Se je ljudem dokončno odfukalo? Plačati cca 12-15 dolarjev, evrov, karkoli, za album v nikakvem, inferiornem formatu, ki ga ne moreš poslušati niti v avtu ne da bi ti šlo na živce? Pa sej nisem padel na glavo. No, sem, enkrat, kot otrok, vendar menda ni pustilo posledic. Tisti, ki kupujejo komade prek itunesov, so očitno fasali namesto mene. Imam pa zanje an offer they cannot refuse: Malo prej sem pogledal lastnosti mape My Music. Cca. 29.000 komadov. Nudim jih vse za 0.99 €. In three easy payments.

Cena CD-jev bo pa končno morala začeti upoštevati pravila ponudbe in povpraševanja. Ko bo CD stal (realnih) nekaj €, jih bomo spet kupovali. Bandi pa bodo spet imeli miljonske naklade. In vsi bomo zadovoljni. Do takrat bomo pa veselo prenašali vse, kar nam pride pod roke. In kupovali vinile.

P.S. Nekoč je obstajala spletna stran www.sendthemback.org (ne iščite je, ni je več). Če je kdo imel slabo vest zaradi kraje mp3-jev, se je lahko opravičil in jih vrnil. Predlogi, kako to storiti, so bili sila duhoviti. Moj najljubši je bil naslednji: odprete datoteko v hex-editorju, kopirate v urejevalnik besedila, natisnete in pošljete na RIAA po navadni pošti. S pripombo, da vam je hudo, ker ste ukradli datoteko, ki vam ne pripada, zato jo, kesajoč se, vračate. Prav tako učinkovito je preprosto pripeti datoteko in jo poslati na RIAA po elektronski pošti.

  • Share/Bookmark

11 odgovorov to “Kralj Peer”

  1. šuši komentira:

    hvala za opis ozadja. Se bom še kaj naučila ;)

  2. Kašpar komentira:

    Tale zadnji predlog je pa res hud.

  3. ekscest komentira:

    So that is what you have been doing for the last month of non-posting. Printing all those songs. How much wood had a woodchuck chucked?

  4. ekscest komentira:

    Btw, how does sadness (or happiness) look in hex editor?

  5. štulič komentira:

    Ma meni je še vedno gušt, si gor dati vinilko, In A Whitte Room…. Tudi če je krc,…. krc… Je bilo pa obdobje, ko sem v Zagrebu kupoval vinil plošče za bagatelo_dečki su prešli na CD. Stari, pa Hendrixa. Raritete od roditelja. Rainy Day, Dream Away… Take A,h Long, HoollyDay… In dokler me služi Pioner!

  6. ekscest komentira:

    Peerova zmaga. Človek človeku net-o-peer.

  7. seamus komentira:

    dodatek k peer-to-peer zadevi – imaš pa tudi zadevo, ki se ji reče brezizgubni kodeki – ape, flac, pa še nekaj jih je. Imaš slabše zapakirano -> večja datoteka, vendar ne izgubiš bitov – informacije in s tem po razpakiranju ohraniš kvaliteto originalnega CD-ja. Hec je v tem, da se uporabljajo posebni algoritmi za zvočni zapis in ti uspejo stisnizi datoteko na podoben način, kot zip ali rar navadne tekstovne datoteke ali tiff slikovne datoteke. Te robe ni tolk kot mp3-jev, ampak če se potrudiš dobiš ;) (malo pozno prebrano pa vseeno)

  8. Mr Mojo komentira:

    @ Seasmus: Spregledal si ta (od)stavek: (Za trenutek zanemarimo, da se pojavlja vedno več lossless stisnjenih zapisov, pri katerih lahko z dekompresiranjem obnovimo izvirni avdio zapis. Ta je še dokaj redek in glasbene industrije za zdaj še ne moti toliko.). Tako ali tako skidam samo lossless zapise. Mimogrede, priporocam hqshare pika com. Sicer pa itak na usenetu v skupinah alt.binaries.sounds.lossless.(vstavi poljubno katgorijo). Na usenetu je tudi kakovost mp3-jev na splošno bistveno boljša kot na p2p. 128 kbps je tam namreč redkost, zgodba se začne od 192 navzgor.

    Nameraval sem napisat prispevek o brezizgubnih kodekih, pa me je ihta minila. Ta zapis je namreč sprožila ena debilna kolumna, v kateri avtor zagovarja itunes in ne glede na razliko v kakovosti izvirnega in stisnjenega audio zapisa, ju primerja, kot bi bilo to isto. Kaj češ, tip posluša na slušalke…

  9. seamus komentira:

    u matr pa tako sm sm se pomatral, da bo razumljivo ;) no kakorkoli mi je všeč, da nism eden izmed redkih, ki načrtno spregleda vse v mp3 formatu :P

  10. seamus komentira:

    bi pa en info, če ne zahtevam preveč, pa malčček vn iz naslova bo ;) Glede na glasbena ušesa, ki meni manjkajo ;) me zanima ali je zaslediti razliko pri 320kpbs proti CD-ju (ki je načeloma tudi izgubil nekaj informacije) in kdaj se reče, da je nek mp3 uporaben, recimo VBR 240kbps ali CBR 320kbps, mogoče celo manj. Ker problem vidim v tem, da se pri nas precej muzike ne da dobit – sploh! (govorim zase, ki se pač ne spoznam na kanala kje kaj dobit) In te muzike ni niti v lossless kodeku, je pa na raznih straneh in se zlouda preko rapidshare pika com. Ta muzika je večinoma bolj kvalitetna – kot je že bilo omenjeno zgoraj. Veliko napisanega – zanima me pa čist osebno mnenje glede tega (lahko tudi na email)

  11. paucstadt komentira:

    Hehe, tole je bilo pa res zanimivo brati!

    Sam sem del generacije, kjer je cd dokončno zmagal. Ampak cene, cene so bile pa problem…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !