Arhiv za September, 2008

Bluebird

Sreda, September 24th, 2008

(bere Harry Dean Stanton, posnetek je iz filma Born Into This) YouTube slika preogleda

there’s a bluebird in my heart that
wants to get out
but I’m too tough for him,
I say, stay in there, I’m not going
to let anybody see
you.

there’s a bluebird in my heart that
wants to get out
but I pur whiskey on him and inhale
cigarette smoke
and the whores and the bartenders
and the grocery clerks
never know that
he’s
in there.

there’s a bluebird in my heart that
wants to get out
but I’m too tough for him,
I say,
stay down, do you want to mess
me up?
you want to screw up the
works?
you want to blow my book sales in
Europe?

there’s a bluebird in my heart that
wants to get out
but I’m too clever, I only let him out
at night sometimes
when everybody’s asleep.
I say, I know that you’re there,
so don’t be
sad.
then I put him back,
but he’s singing a little
in there, I haven’t quite let him
die
and we sleep together like
that
with our
secret pact
and it’s nice enough to
make a man
weep, but I don’t
weep, do
you?

Charles Bukowski (1920-1994)
The Last Night of the Earth Poems, 1992, str. 120

  • Share/Bookmark

Vonj po snegu

Ponedeljek, September 15th, 2008

Danes zjutraj ob 7 sem šel na sprehod z Mo in na kavo. Kar me je presunilo, je bil vonj smrad po snegu. Hudiča, saj smo sredi septembra, koledarsko poletje se še ni končalo. Kje je zdaj to jebeno globalno segrevanje? Med drhtenjem na terasi Guliverja sem se spomnil na dogodek izpred 14 let, ko mi je sneg zadišal.

Bil je december, moja prva zima v Galvestonu. V tem Galvestonu, ki ga je zdaj opustošil Ike, v mestu, kjer sem preživel eno najtežjih, obenem pa najlepših in najintenzivnejših obdobij svojega življenja.

Podnebje na vzhodni teksaški obali je subtropsko. Poletja so vroča, temperature so tam okrog 30+ stopinj, zime pa mile, v najslabšem primeru takšne kot ti dnevi zdaj. Vlaga je skoraj vso leto 99-odstotna, malce bolj suhi dnevi so le spomladi, ko pade na 85-90%. Ocean nenehno pumpa vlago, ki sega daleč v celino, do Houstona in še naprej. Vlage je toliko, da je treba po zimi pogosto voziti z vklopljenimi brisalci, tudi kadar ne dežuje. Sicer pa je Galveston konec sveta. Majhno otoško mestece, zgrajeno na sipini mulja, ki ga je naplavil Mississippi, končna točka avtoceste I-45, ki se zlije v Broadway, te pripelje do plaže in potem ni nič več. Samo še naftne ploščadi na obzorju.

Galveston Oil Rigs

Bilo je decembrsko jutro. Po takrat že ustaljenem vzorcu, sem se zbudil po nekaj snoozih, se stuširal, si naredil kavo in z brisačo na glavi pokadil prvi cigaret. Moj tedanji mentor (ne morem ustvariti povezave, ker so strežniki v Galvestonu očitno offline), Dr. Fleischmann (not related to the Northern Exposure character), je bil namreč hudo alergičen na cigaretni dim in je že zgolj zaradi vonja cigaret v laseh dobival spazmične napade kašlja.

Po jutranjem ritualu sem nase vrgel lahko vetrovko, ki je ponavadi zadostovala za teksaške zime in stopil iz hiše. Takrat je pa vame butnil dobesedno polarni mraz. Temperatura je bila blizu ničle. Čez noč se je shladilo za vsaj 15 stopinj. Zrak je bil suh, spemljal ga je pa nezgrešljiv vonj po snegu. Pozneje so mi povedali, da sem ter tja pozimi za kakšen dan ali dva pride hladna fronta s severa, z Apalačev, in s sabo prinese ta vonj. Hlad bi še prenesel, vonja pa nisem. Z njim je namreč prišlo 4 mesece latentne zanikane nostalgije. Prišli so dvomi, ali sem storil prav, da sem prišel sem, vprašanja, kaj počenem v tej vukojebini, žalost za najljubšimi, ki sem jih pustil za sabo in sam odkorakal daleč stran (takrat so bile razdalje večje, telefon je bil dražji, internet še ni bil razširjen, komunicirali smo dejansko še prek dobrih straih analognih pisem), želja, da bi bil spet v Ljubljani, poklical koga od kolegov in šel na kavo, ter ure in ure reševal svet v kakšnem zakajenem kafiču v okolici filofaksa. Treba pa je bilo iti v laboratorij, pobiti dnevni kontigent mišk, iz njihovih speštanih vranic izolirati neko beljakovino, katere značilnosti smo raziskovali, preživele miške nahraniti in jim zamenjati steljo, odpipetirati nekaj deset ploščic z raznimi virusnimi testi, presedeti nekaj ur na predavanjih, katerih vsebino sem vnaprej vedel, nisem pa jih smel špricati, ker bi se moral spet zagovarjati pred mentorjem ali nemara celo pred dekanom, ne glede na odlične ocene pri izpitih.

Tisto jutro nisem šel na faks. Šel sem v Rock’n'Java (sedaj se imenuje Java 213, moje galvestonsko zatočišče, tedaj edini stik z espressom in ljudmi, ki se jim je dalo preždeti neskončne ure ob kavi in cigaretih. Nenazadnje tudi lokal, kjer sem spoznal Genea Keltona, ki me je vpeljal v houstonsko blues sceno, kjer sem potem kar nekaj časa počel tole:

Micheal's Ice House, Texas City 1994

tole:

Michael's Ice House, Tx City 1994

in tole:

Billy Blues, Houston 1995

Vendar je to predmet neke druge zgodbe. Po tistem decemberskem jutru sem še mnogokrat, namesto da bi šel na faks, nadaljeval proti Strandu, in si privoščil dolgo, sproščujočo kavo. Kdo ve, morda je vonj po snegu razlog, da nisem nikoli doktoriral.

  • Share/Bookmark