Vonj po snegu

Danes zjutraj ob 7 sem šel na sprehod z Mo in na kavo. Kar me je presunilo, je bil vonj smrad po snegu. Hudiča, saj smo sredi septembra, koledarsko poletje se še ni končalo. Kje je zdaj to jebeno globalno segrevanje? Med drhtenjem na terasi Guliverja sem se spomnil na dogodek izpred 14 let, ko mi je sneg zadišal.

Bil je december, moja prva zima v Galvestonu. V tem Galvestonu, ki ga je zdaj opustošil Ike, v mestu, kjer sem preživel eno najtežjih, obenem pa najlepših in najintenzivnejših obdobij svojega življenja.

Podnebje na vzhodni teksaški obali je subtropsko. Poletja so vroča, temperature so tam okrog 30+ stopinj, zime pa mile, v najslabšem primeru takšne kot ti dnevi zdaj. Vlaga je skoraj vso leto 99-odstotna, malce bolj suhi dnevi so le spomladi, ko pade na 85-90%. Ocean nenehno pumpa vlago, ki sega daleč v celino, do Houstona in še naprej. Vlage je toliko, da je treba po zimi pogosto voziti z vklopljenimi brisalci, tudi kadar ne dežuje. Sicer pa je Galveston konec sveta. Majhno otoško mestece, zgrajeno na sipini mulja, ki ga je naplavil Mississippi, končna točka avtoceste I-45, ki se zlije v Broadway, te pripelje do plaže in potem ni nič več. Samo še naftne ploščadi na obzorju.

Galveston Oil Rigs

Bilo je decembrsko jutro. Po takrat že ustaljenem vzorcu, sem se zbudil po nekaj snoozih, se stuširal, si naredil kavo in z brisačo na glavi pokadil prvi cigaret. Moj tedanji mentor (ne morem ustvariti povezave, ker so strežniki v Galvestonu očitno offline), Dr. Fleischmann (not related to the Northern Exposure character), je bil namreč hudo alergičen na cigaretni dim in je že zgolj zaradi vonja cigaret v laseh dobival spazmične napade kašlja.

Po jutranjem ritualu sem nase vrgel lahko vetrovko, ki je ponavadi zadostovala za teksaške zime in stopil iz hiše. Takrat je pa vame butnil dobesedno polarni mraz. Temperatura je bila blizu ničle. Čez noč se je shladilo za vsaj 15 stopinj. Zrak je bil suh, spemljal ga je pa nezgrešljiv vonj po snegu. Pozneje so mi povedali, da sem ter tja pozimi za kakšen dan ali dva pride hladna fronta s severa, z Apalačev, in s sabo prinese ta vonj. Hlad bi še prenesel, vonja pa nisem. Z njim je namreč prišlo 4 mesece latentne zanikane nostalgije. Prišli so dvomi, ali sem storil prav, da sem prišel sem, vprašanja, kaj počenem v tej vukojebini, žalost za najljubšimi, ki sem jih pustil za sabo in sam odkorakal daleč stran (takrat so bile razdalje večje, telefon je bil dražji, internet še ni bil razširjen, komunicirali smo dejansko še prek dobrih straih analognih pisem), želja, da bi bil spet v Ljubljani, poklical koga od kolegov in šel na kavo, ter ure in ure reševal svet v kakšnem zakajenem kafiču v okolici filofaksa. Treba pa je bilo iti v laboratorij, pobiti dnevni kontigent mišk, iz njihovih speštanih vranic izolirati neko beljakovino, katere značilnosti smo raziskovali, preživele miške nahraniti in jim zamenjati steljo, odpipetirati nekaj deset ploščic z raznimi virusnimi testi, presedeti nekaj ur na predavanjih, katerih vsebino sem vnaprej vedel, nisem pa jih smel špricati, ker bi se moral spet zagovarjati pred mentorjem ali nemara celo pred dekanom, ne glede na odlične ocene pri izpitih.

Tisto jutro nisem šel na faks. Šel sem v Rock’n'Java (sedaj se imenuje Java 213, moje galvestonsko zatočišče, tedaj edini stik z espressom in ljudmi, ki se jim je dalo preždeti neskončne ure ob kavi in cigaretih. Nenazadnje tudi lokal, kjer sem spoznal Genea Keltona, ki me je vpeljal v houstonsko blues sceno, kjer sem potem kar nekaj časa počel tole:

Micheal's Ice House, Texas City 1994

tole:

Michael's Ice House, Tx City 1994

in tole:

Billy Blues, Houston 1995

Vendar je to predmet neke druge zgodbe. Po tistem decemberskem jutru sem še mnogokrat, namesto da bi šel na faks, nadaljeval proti Strandu, in si privoščil dolgo, sproščujočo kavo. Kdo ve, morda je vonj po snegu razlog, da nisem nikoli doktoriral.

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Vonj po snegu”

  1. ekscest komentira:

    Mr. Mojo, teze o povezanosti med snegom in doktoratom ni mogoče falsificirati in potemtakem ne more biti znanstvena. Je pa zato wondrous.

  2. ekscest komentira:

    Šlampastix: mišljen je bil vonj, ne sneg.

  3. Urša Jerkič komentira:

    Če parafraziram izjavo Billyja Crystala o Haleyju Joelu Osmentu v Šestem čutu: I see things that aren’t there, like Mr. Mojo with hair.

  4. seamus komentira:

    Nice zgodbica :D Grem poslušat Mojote ;) , po konkretni dozi PF zaradi smrti Richarda Wrighta

  5. Pris komentira:

    ČB slika: dead ringer for Lou Reed. ;)

  6. daisy komentira:

    Se spomniš koncerta v Texas City-u na katerega si me peljal? Nekje moram imeti še fotke…

  7. Mr. Mojo komentira:

    Seveda se spomnim, igral sem z Lady D. Super špil! Fotke bi bilo fajn poskenirat, če jih res imaš.

    BTW, ta špil je bil na istem odru kot prvi dve fotki.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !