Sedem resnic

Doletelo je tudi mene. Torej sedem resnic o meni …

  1. Ne jem sladkarij. Ne maram ničesar sladkega, že od 12. leta dalje. Dajte mi slano, kislo, pekoče, grenko… I’ll take anything else. Moje konzumiranje sladkarij je, razen izjemoma, reducirano na pol lučke letno.

  2. V srednji šoli me je ožji krog prijateljev po incidentu v radovljiškem kinu začel klicati Marjan. Kolega me je svojem znancu spontano, iz čiste pizdarije, predstavil kot Marjana, kar je slučajno povzročilo manjši ravs sredi filma. To je potem šlo tako daleč, da sem se na Marjan odzival (in se še zdaj odzivam) enako kot na Slaven. To je včasih povzročalo težave, kadar so me ljudje klicali na domači telefon in želeli govoriti z Marjanom, ali kadar sem dobival pošto na Marjan. Nekaj časa sem tako podpisoval risbe. Tisti, ki me poznajo iz tistih let me še zdaj tako kličejo. Marjan sicer izhaja iz imena lika iz Butnskale. Še dobro sem prišel skozi. Drug kolega je namreč še zdaj Fanči.

  3. V zgodnjih 20-ih zaradi agorafobije nisem 5 mesecev, od oktobra do marca, izstopil iz stanovanja. Ko sem slišal, da Vladimir Horowitz stanovanja iz istega razloga ni zapustil 10 let, sem se počutil malo bolj normalno.

  4. Obstajajo albumi, ki jih zaradi spominov na dogodke iz preteklosti preprosto ne morem poslušati. Med njimi so Purple Rain od Princea, Danzig od Danziga, Little Earthquakes od Tori Amos in Body And Soul od Billie Holiday.

  5. Do zdaj je trikrat malo manjkalo, da bi umrl. Dobesedno, fizično umrl. Kot 7-letnega otroka me je skoraj pozaugala elektrarna na slapovih Krke pri Šibeniku, kot prbiti 15-letnik sem skoraj padel na glavo z 10-metrske skakalnice v Radovljici in sem obvisel na ograji, ki sem jo zagrabil v zadnjem hipu, enkrat sem se pa zgolj z zlomljeno medenico zmazal iz nesreče, ki naj bi se po vseh pravilih in poznejših ocenah končala bistveno bolj usodno. Niti enkrat se nisem ustrašil v trenutku, ko se je dogodek odvijal. Strah je prišel pozneje in včasih ga čutim še zdaj.

  6. V petem razredu osnovne šole sem izumil elektromotor. Bil sem obseden z idejo, da je prepetuum mobile mogoč in sem na vsak način želel konstruirati kolo, ki bi ga poganjali magneti. Ko sem prišel do rešitve, za katero se mi je zdelo, da bi lahko delovala, sem načrt pokazal profesorici za fiziko, ki mi je povedala, da je stvar zelo zanimiva, ampak da to že obstaja, in da se temu reče elektromotor. Edina razlika je bila v tem, da jedro pri elektromotorju poganjajo elektromagneti, ki se sinhrono vklapljajo in izklapljajo, jaz sem pa predvidel navadne magnete, ki se sinhrono sučejo in kolo poganjajo s spreminjanjem polarnosti.

  7. Čeprav igram kitaro, sem glasbeno pot začel s klavirjem. Dve leti klavirja je praktično edina formalna glasbena izobrazba, ki sem je bil deležen. Vse ostalo sem se naučil sam. V naslednjem življenju bom igral nekaj drugega. Razmišljam o trobenti …

Mislim, da sem med blogerji, ki jih poznam zelo med zadnjimi, ki piše na to temo. Vseeno bi prebral sedem resnic o Ekscestu, Ponpetu, Urši, Selemjanu in Kobrowskem.

  • Share/Bookmark

7 odgovorov to “Sedem resnic”

  1. TinaKV komentira:

    Zanimivo….tega o sladkarijah pa res nisem vedala…hmmm, a kave si ne sladkaš? Sicer pa…kaj govorim, večina tega nisem vedela :)

  2. seamus komentira:

    A bazen je mel vodo v lukni a je bil bazen prazen ;) Osnovnošolska fiziko, perpetum mobile in razumevanje vsega skupaj je tudi meni prinesla eno zanimivo izkušnjo – meni s predmeti brez zračnega upora. Posledica je bila, da sem cele dneve spuščal kamne in drugo šaro iz drugega štuka v ribnik (tisti zravn jedilnice).

    In čist za zravn še en vprašanje glede imena – se pravi da neko daljno novo leto v neki garaži v Bodeščah (Hwazarje) si dejansko ti igral kitaro?

  3. Mr. Mojo komentira:

    @seamus: Bazen je bil poln, ampak to se je zgodilo na tistem delu skakalnice, ki je bil nad betonom. Pravzaprav mi 10 m ni bilo dovolj in sem hotel odriniti še od tiste železne ograje, a mi je spodrsnilo in sem z glavo navzdol obvisel čez pas na ograji ravno nekje nad robom med betonom in vodo.

    Glede Bodešč… čisto možno. Nekaj se mi megleno dozdeva, da sem v tistih letih z nekom jammal v neki garaži v Bodeščah, samo ne verjamem, da je bilo prav za novo leto, pa skoraj ne verjamem, da bi me tam kdo poznal kot Marjana.

  4. seamus komentira:

    Glede skakalnice – :lol: aha, mi je jasno

    Glede Bodešč, saj ne vem če je bil Marjan (tudi sam imam precej meglen spomin …), dobiš pa en mejl ;)

  5. selemjan komentira:

    Zanimivo.

    Bom kmalu tudi jaz pristavil piskerček.

  6. manca komentira:

    Pa se bo potrebno v naslednjem življenju ponovno teorijo učit. Mogoče bi se trobente lotil že zdaj? :)

  7. Mara R. Sirako komentira:

    a to se greste štafeto s 7 resnic o samim sebi? zanimivo, ni kaj….

    glede sladkarij pa – trenutno hujšam in edino, s čimer si sladim, je med. celo bolj okusen je. kavo pa pijem grenko :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !