Mr. Mojo

Ljubljana, Yugoslavia, November 22nd 1975

0:09

Good evening ladies and gentlemen and welcome to the Mothers Of Invention Ljubljana Extravaganza, featuring Napoleon Murphy Brock on tenor sax and lead vocals, Norma Bell on alto saxophone and little plain blue shoes, Andre Lewis on keyboards, Little Skinny Terry Ted Bozzio on frigidaire, Roy Ralph Mole-Man Guacamole Tutto-Mole Estrada on bass, ladies and gentlemen, and yours truly Todd Rundgren on guitar.

In the dark
Where all the fevers grow
(fevers grow)
Under the water
Where the shark bubbles blow
In the mornin’
(Mornin’)
By yer radio
Do the walls close in t’suffocate ya
You ain’t got no friends . . .
An’ all the others: they hate ya
Does the life you been leadin’ gotta go?
Well, let me straighten you out
Get yer shoes ‘n socks on people, it’s right aroun’ the corner!

Out through the night
An’ the whisperin’ breezes
To the place where they keep
The Imaginary Diseases

Out through the night
An’ the whisperin’ breezes
To the place where they keep
The Imaginary Diseases . . .

Now scientists call this stupid disease Bromidrosis
And well they should
But us regular English-speaking ladies and gentlemen
Know this exquisite little inconvenience by the name of:
STINK FOOT

How true that is
Y’know, my python boot is too tight
I couldn’t get it off last night
A week went by, an’ now it’s July
I finally got that sonofabitch off
An’ my girl-friend cry
“You got STINK FOOT! STINK FOOT, darlin’
Your STINK FOOT puts a hurt on my nose!
STINK FOOT! STINK FOOT! I ain’t lyin’,
Can you rinse it off, d’you suppose?”

3:07

Bring the slippers, little puppy… Now let me ask you a question, does this look like a little puppy to you? How many say yes? How many say no? OK. we’re dealing with an audience with a very limited imagination tonight.. Let me convince you of one thing, ladies and gentlemen of Ljubljana, or wherever the fuck you’re coming from tonight… And some of you Italians, too. We don’t wanna leave you Trieste folks out … this is the puppy for tonight, believe me, this is the puppy, the [Levis] puppy, and has… wait a minute, wait a minute … this puppy, this [Levi]-manufactured puppy … has refused to bring me the slippers and that means it must be punished!

7:47

Anyway, ladies and gentlemen, about this dog, please remember, this dog is now, believe me, this dog is now a poodle. Do you have poodles in Ljubljana? OK. Let me tell you a little bit about the history of the poodle. When god first made the poodle it was a regular looking dog and had hair evenly distributed all over it’s tiny canine body. Then god made man and made woman out of the man. And as soon as the woman saw the poodle she made the man buy her a pair of scissors.

Now, the man, because he was a chump, bought the scissors for the woman. The woman took the scissors to the poodle and trimmed it. Right around here, fixed his nose to look like that, took a little bit off the middle, left a little bit on the end of the tail, a little bit on each foot, down there, down there, down there, down there and on this foot here and on this foot here and on this foot here, on this one here and a little bit more on this foot over here. Now this made the poodle one of the ugliest fuckin’ things you’ve ever seen in your life.

But did the woman care? No, she didn’t care what it looked like so long as it’s little nose was always wet his little tongue was always big and his little fuzzy feet always reached up and scratched on either side of that hairy little orifice between mom’s legs. And I am sure you realize deep down inside of your little Yugoslavian souls what I am really talking about. Now in case you don’t I’ll spell it right out for you – this poodle is eating your mother’s pussy live on stage in Ljubljana tonight, and we have a song about it and the song goes like this:

• besedilo v oglatih oklepajih je nerazumljivo ali pa je najboljši približek temu, kar se mi zdi, da pove. Če kdo razvozla te manjkajoče dele, bom hvaležen.

Walk on piles of needles
See what they can do
Walk on gilded splinters
With the king of the zulus

Malcolm John Rebennack Jr., bolj znan kot Dr. John, je leta 1968 izdal legendarni album Gris Gris. Album se zaključi s skoraj 8-minutno hipnotično-trance-hipaško-zadeto-voodoo skladbo I Walk On Gilded Splinters. Tukaj je kratek insert komada.

Tole pa je live verzija iz leta 1970:

Komad je že leta 1969 predelala Cher.
Tukaj je njena verzija:

Pri snemanju je sodeloval tudi Dr. John, vendar se zdi, kot da se komad konča, preden bi Dr. John uspel odigrati intro. Kakorkoli, komad dobro predstavi njen verjetno najboljši album, 3614 Jackson Highway.

Leta 1970 se je komada lotil tudi legendarni Johnny Jenkins, sicer član spremljevalne skupine Otisa Reddinga, The Pinetoppers.
Album Ton-Ton Macoute! je sicer bil projekt Duanea Allmana, starejšega od bratov Allman, ki pa je še pred koncem snemanja umrl v motoristični nesreči, zato je Jenkins album končal brez njega. Legenda pravi tudi, da je Jenkinsov veliki fan bil Jimi Hendrix, ki je menda prav pri njemu dobil navdih za stil in oderski nastop.
Tukaj je insert Jenkinsove različice:

Dobro poslušajte. Ta beat ste slišali že neštetokrat.

Stvar se niti približno ne zaključi v 60-ih.

Leta 1992 so Beastie Boys izdali album Check Your Head, prvi single z albuma pa je bil komad Pass The Mic. V njem so uporabili več samplov, med drugim tudi sample originalne Dr. Johnove verzije komada I Walk On Gilded Splinters. Dr. John kot punkoidni rap. Nice.

Groovie, kot pač ta komad je, seveda ni šel neopaženo mimo drugih glasbenikov.
Leta 1994 se je visoko na glasbenih lestvicah znašel Beck s singlom Loser s platinastega albuma Mellow Gold, s katerim se je prebil iz relativne anonimnosti; to je bil sicer njegov četrti album, vendar prvi za kakšno večjo diskografsko hišo.

Komada se menda vsi spomnite:

Vas na kaj spominja? Exactly, uporabili so sample iz Jenkinsove verzije komada I Walk On Gilded Splinters, torej so s pomočjo moderne tehnologije podlago Becku odigrali člani Allman Brothers Banda - Duane Allman na kitari dobro, Jaimoe na tolkalih in Butch Trucks na bobnih. Dr. John je prek priredbe in sampla evoluiral v moderni eklektični pop.

Človek bi rekel, “samo še Brit-Pop manjka”. Točno to.
Leta 2000 so Oasis začeli promovirati svoj album Standing On The Shoulders Of Giants s singlom Go Let It Out.

Vas tudi ta na kaj spominja? Kakopak. V komadu so uporabili sample Jenkinsonove verzije komada (zdaj že veste na pamet) I Walk On Gilded Splinters. Na Wikipediji sem našel Gallagherjev citat:

“… the closest we came to sounding like a modern day Beatles”

Zamisel, da bi uporabil ta sample je najbrž dobil pri Paulu Wellerju, pri kateremu je nekaj let pred tem igral kitaro. Weller je tudi sam naredil odlično priredbo tega komada.
Legenda pravi:

“In February 1995, Noel travels to Manor Studios in Oxford where Paul Weller is recording his Stanley Road album. When Weller asks if he knows the Dr John Song I Walk On Gilded Splinters, Noel says he knows it well, and after determining the key sets about providing acoustic guitar accompaniment. After the session Weller calls his bluff. “You’ve never heard that f***ing song in your life, have you?” “Nope, never” replies a sheepish Gallagher. “

Kaj sem pravzaprav želel povedati? Nič, samo to, da se lahko dober komad reinkarnira v mnogih različicah, evoluira v različne glasbene oblike, da lahko kot prvi single predstavi kar nekaj hit albumov in da je Dr. John genij. That’s it.
Enjoy the groove!

Komentarji na Youtubeu pravijo: “the major shoe-gazers“, “the godfathers of shoegaze“. Temu takrat nismo rekli emo. Niti shoe-gazing. Takrat je to bil navaden dark. En mojih najljubših sweet & sour bandov iz študentskih let. Brata Reid plus Bobby Gillespie na bobnih. Po 10 letih pavze so od 2007 spet na turneji. Na prvem koncertu se jim je na odru pridružila Scarlett Johansson. Ladies and gentlemen - The Jesus And Mary Chain:

The best of - in reverse chronological order

1989: Automatic - Blues From The Gun

1987: Darklands - Darklands:

1985: Psychocandy - Just Like Honey

Besede so odveč. Šteje feeling.
Beri naprej…

Evo ga! Mojocaster je doma.
Trenutno ima gor CS54’s pickupe, vrat je (kot je že bilo povedano tu) “chunky U”, z drugimi besedami, kot bi kij za baseball prerezal vzdolž in ga našraufal na trup.
Beri naprej…

Mojocaster #1 (v izdelavi)

• Specifikacije:

Trup - one piece alder, masa cca 1.7 kg; konture kopirane iz Custom Shop 69 NOS
Na trupu je že bil nitro sealer & primer, in se lepo vidi, kje smo še “pobrali” konture:


Od strani so konture takšne:


Vrat - one piece maple neck, reversed headstock, vintage tinted nitro gloss, radius 9.5, chunky U profile.

Na eBayu sem dobil reversed 69 logo in ga bom morda dal gor; nisem se prepričan. Če ja, potem bo glava videti taka:

Magneti - Custom made by Brada, underwound
Hardware - vintage hardware, 70’s lefty F-tuners
Color - black skin thin nitro

S tunerji sem imel še skoraj največ težav. Namreč, nikjer za vraga se ne dobijo F tunerji za levi vrat. V MusicMaxu bi čakal 3-4 mesece, nikjer jih nimajo na zalogi… na koncu sem dobil zadnja dva kompleta (ker imam dva leva vratova) v neki trgovini v Wisconsinu.

Trup gre danes v barvanje in bo predvidoma fertik cez 2 tedna.

Mojocaster #2 bo zelo podoben, z naslednjimi razlikami:

Trup - ash, masa cca 1.6 kg (najbrz, tega imam zdaj zamerkanega na eBayu)
Vrat - identičen, le da bo truss rod nastavljiv pri glavi, namesto pri trupu.
Magneti - ne vem še, morda CS 54’s
Barva - Dakota red, nitro.

Trajalo je, preden sem dobil posnetke, potem je trajalo, da sem našel čas vso reč stisnt v obliko, primerno za objavo na netu. No, zdaj so tu. Surovi, posneti z amatersko kamero, z ambientalnim zvokom. Vseeno sem užival ob ogledu.
Žal niti en komad ni posnet v celoti, sem pa našel 4 komade, pri katerih je posneto več kot par sekund skupaj.

Rave On + Slow Blues; instrumentalni intro; malo ogrevanja pred Azrinim prihodom na oder;

Let The Good Times Roll; The Blues Princess is here!

Third Stone From The Sun; brez Hendrixa ne gre;

Hey Bartender; z gostom Mišom Drobežom na slide kitari:

Govoriti o piratiziranju stisnjenih glasbenih datotek brez vsaj osnovnega zgodovinskega ozadja je nesmiselno, zato ga bom poskusil povzeti.

Kje je težava?
Ko sem bil najstnik, je bila cena LP-ja za moj srednješolski budget povsem sprejemljiva. Lahko sem se na poti iz šole ustavil v trgovini in če mi je bila plata všeč, ali vsaj zanimiva, sem si jo lahko privoščil. Tudi pri obiskih v tujini se mi cena ni zdela pretirana. Z družinskih šopingov in počitnikovanj sem se vedno vračal z zajetnim kupčkom vinilov. Včasih je bilo dovolj, da sem na ovitku zasledil, da je na primer tamburin igral basist, ki je nekoč na enem albumu igral pri bandu, ki mi je bil sicer všeč, in sem ploščo kupil zgolj iz radovednosti. Skratka, kupovali smo vse, kar nam je prišlo pod prste, saj je bilo dostopno. Lahko smo eksperimetirali in se skozi nakupe tudi izobraževali.

Potem je prišel CD, “superiorni” nosilec, s še bolj “superiornim” (digitalnim) zapisom. Takrat je glasbena industrija, sprva morda celo upravičeno, močno dvignila cene. Hudiča, album je bil v digitalni obliki, produkcijska cena pa tudi ni bila mačji kašelj. Kakopak, že po nekaj mesecih, največ pa po nekaj letih, je cena izdelave CD-jev tudi pri manjših nakladah, padla daleč pod ceno izdelave vinila. Je šla zato cena nosilca dol? Na-a. Ves čas vztrajno raste. Kaj torej plačujemo od leta 1990, česar prej nismo plačevali? (To je retorično vprašanje.)

Potem so se pa pojavili prvi zapisovalniki in nato še peer-to-peer omrežja. Tukaj spet moramo narediti malo distinkcije. Pri kopiranju CD-ja, vsaj teoretično dobimo zapis, ki je identičen izvirniku. Prvič v zgodovini smo lahko dobili egzaktno kopijo zapisa, ki bi ga sicer morali kupiti v trgovini. Do takrat smo imeli na voljo samo trakove. Teh pa nismo marali. Relativno kratek rok trajanja in odsotnost dinamike sta bila zadosten razlog, da glasbe nisem nikoli maral poslušati na “šnirancih”. Približno tako kot je nisem nikoli maral slušalk. Zakaj se producenti trudijo s postavitvijo zvoka v prostor, če pa to potem razčefukamo s tem, da levi in desni kanal nabijamo od strani, podobno kot kroglo pri ruski ruleti. No, pustimo to za kakšen drug post.
Poleg tega smo za kopiranje CDjev morali nekje dobiti fizični izvirnik, torej morali smo vsaj imeti frenda, ali pa frenda od frenda, ki je album kupil. Prodaja je verjetno malo padla, ampak še vedno ne toliko, da bi kdo zganjal kakšen velik kažin.

Druga oblika piratstva, ki je postala aktualna proti koncu 90-ih so torej bila peer-to-peer omrežja, ta pa imajo eno veliko hibo. Že tako beden digitalni zapis je pri datotekah mp3 še bolj stisnjen, razfukan in neposlušljiv. (Za trenutek zanemarimo, da se pojavlja vedno več lossless stisnjenih zapisov, pri katerih lahko z dekompresiranjem obnovimo izvirni avdio zapis. Ta je še dokaj redek in glasbene industrije za zdaj še ne moti toliko.). Mp3-ji so sicer beda od bede, vsaj tisti, ki si zripani pri manjši ločljivosti (na primer 128 kbps), zadostujejo pa kot informacija, kaj posnetek vsebuje in ali je vreden nakupa. Pri tem nakupu pa se spet zatakne. Marsikdo z malce okvarjenim posluhom bo z mp3-jem povsem zadovoljen. Če pa glasbo posluša na ipodu ali nekem ipodoidnem predvajalniku je a) tako ali tako vseeno in b) niti nima izbire. Poleg tega je ta CD, ki bi si ga kdo sicer z veseljem privoščil, še vedno občutno predrag. Za primerjavo. LP, katerega cena izdelave še nikoli ni bila tako v razkoraku s ceno izdelave CD-ja, je še vedno cenejši. Kdo tukaj koga nateguje? Brutalno, analno in brez lubrikanta…

Potem pa pride največji kretenizem stoletja. Nekdo se spomni prodajati mp3-je. For an affordable price of 0.99. Se je ljudem dokončno odfukalo? Plačati cca 12-15 dolarjev, evrov, karkoli, za album v nikakvem, inferiornem formatu, ki ga ne moreš poslušati niti v avtu ne da bi ti šlo na živce? Pa sej nisem padel na glavo. No, sem, enkrat, kot otrok, vendar menda ni pustilo posledic. Tisti, ki kupujejo komade prek itunesov, so očitno fasali namesto mene. Imam pa zanje an offer they cannot refuse: Malo prej sem pogledal lastnosti mape My Music. Cca. 29.000 komadov. Nudim jih vse za 0.99 €. In three easy payments.

Cena CD-jev bo pa končno morala začeti upoštevati pravila ponudbe in povpraševanja. Ko bo CD stal (realnih) nekaj €, jih bomo spet kupovali. Bandi pa bodo spet imeli miljonske naklade. In vsi bomo zadovoljni. Do takrat bomo pa veselo prenašali vse, kar nam pride pod roke. In kupovali vinile.

P.S.
Nekoč je obstajala spletna stran www.sendthemback.org (ne iščite je, ni je več). Če je kdo imel slabo vest zaradi kraje mp3-jev, se je lahko opravičil in jih vrnil. Predlogi, kako to storiti, so bili sila duhoviti. Moj najljubši je bil naslednji: odprete datoteko v hex-editorju, kopirate v urejevalnik besedila, natisnete in pošljete na RIAA po navadni pošti. S pripombo, da vam je hudo, ker ste ukradli datoteko, ki vam ne pripada, zato jo, kesajoč se, vračate.
Prav tako učinkovito je preprosto pripeti datoteko in jo poslati na RIAA po elektronski pošti.

Nekaj mesecev nazaj sem dobil elektronsko pošto od nekega blues banda iz Novega Sada, češ, če slučajno lahko zrihtam kakšen špil, da so frej aprila in bi šli mal igrat v Slovenijo. Band se imenuje Šinobusi. Igrajo blues. Posnetki so OK. Valda, zavrtim par telefonov in dejansko uspem zrihtat 3 špile v enem tednu, garantno pismo za vizo, prenočišče v Ljubljani in podobne malenkosti. V stikih z mano so fantje zelo nakulirani in načelno se veselim prihoda in druženja. V petek, 6. 4. so še igrali v Zagrebu v Route 66, v soboto, dan potem pa so že igrali v Žusterni v Kopru. Imel sem prost dan in sem se že popoldne odpravil z Mo do obale, da se malo skopa in znori, zvečer pa sem se dobil z bandom. Lepo se zaštekamo spijemo par drinkov, tonsko opravijo v nekaj minutah, še malo hengamo in pride ura za špil.

Do sedaj sem videl res ogromno blues bandov in marsikdo me je navdušil, marsikaj me je zdolgočasilo. Tako pač kot pri vseh žanrih, obstajajo bandi, ki kaj dajo, in bandi, ki jih uvrščam v kategorijo Anemija, d.o.o.
Šinobusi pa so razred zase, resnično. Fantje so žgali 3 ure, meni pa 3 ure ni šel nasmeh z obraza. Tako sproščenega in obenem tako kvalitetnega muziciranja se resnično ne spomnim. Toliko gruva, toliko zajebancije, dobrih vložkov, energije, cukrčkov, pozitivnih vibracij, citatov enih komadov… boki pa ves čas delajo. Nisem mogel verjet. No, to, da so že po 5-minutni tonski probi prodali 2 CD-ja, bi lahko bil clue. Vendar vseeno. Kaj sploh povedati o bandu ki nadgradi “In Memory Of Elisabeth Reed” od Almanov, tako da publika vrešči??

Zakaj to pišem? Če imate čas, pridite v sredo, 11. 4. v Gromko ali v četrtek v celjski Metropol. Ne bo vam žal!

Sedaj grem pa na golaž, ki so mi ga skuhali!

Znova moj kup zaprašenih CDjev in DVDjev. Med njimi se veljal “Double Trouble And Friends at Austin City Limits”, iz katerega sem zripal tale posnetek: Mladi Jonny Lang na odru s starimi mački, Steviejevo spremljevalno skupino Double Trouble (in še nekaterimi glasbeniki) v Austinu leta 2001.
Dečko pri svojih komaj 20 letih kaže skromnost in zrelost, ki je zelo redka tudi pri nekajkrat starejših glasbenikih. O feelingu da niti ne govorim… Bravo, Jonny!

Nedavni zapis me je spodbudil, da sem iz zaprašenega kupa CD-jev izbrskal omenjeni film, Stop Making Sense. Po ogledu sem se odločil, da bom zripal še dva komada. Girlfriend Is Better in Take Me To The River.

V prvem ima Byrne znamenito veliko obleko. Vprašanje, zakaj ta obleka, bo najbrž ostalo neodgovorjeno. Nekatri pravijo, da fora izhaja iz tega, da so ga od nekdaj zajebavali zaradi prevelike glave na sicer kot prekla suhem telesu in je želel to nesorazmerje malce ublažiti. Drugi spet trdijo, da obleka izhaja iz njegovega prepričanja, da na odru mora biti vse veliko. Kakorkoli, učinek je vizualno mogočen in byrnovsko duhovit.

Beri naprej…

Zadnjič sva s Penkotom sedela v Ortu in že miljontič debatirala o glasbi. Njemu gruvajo osemdeseta, jaz jih pa bolj ali manj ne prenesem. No, v nečem sva se strinjala. Takrat sta (v grobem) obstajali dve liniji. Ena je bila MTV-jevsko poperska, skratka bruhek, ki ga predstavljajo razne Cindy Lauper, Kim Wilde, in preostali popcorn, ki se danes rola na revival žurih (na teh žurih me boste težko srečali; hej, komaj sem preživel ta sranja, res ne rabim iti še enkrat skozi to).

Beri naprej…