Danes zvečer sem bil v baru z glasno glasbo, ki me je motila. Znano je, da so okvare sluha zaradi hrupa ireverzibilne. Ali imam pravico zahtevati prepoved predvajanja glasne glasbe v lokalih? Ali pa mi morda preostane zgolj to, da se lokalom, v katerih predvajajo glasbo, ki bi mi lahko škodovala, izogibam.
Avgusta 2003 sem preživel en mesec v New Yorku. Prvo nekadilsko poletje po razvpiti mestni odločbi, po kateri je prepovedano kajenje v vseh javnih lokalih, vključno z bari ter nočnimi in glasbenimi klubi. Še sreča, da je bil avgust.
Na raznih forumih in blogih se razvnema debata. Ni mi treba posebej poudarjati, da v vseh debatah nekadilci izstopajo kot posebej nestrpni. Pogosto niso prav dobri retoriki in večina argumentov se reducira na “”super zakon”, “jaz sem za” in sedaj mi ne bodo smrdele obleke”. Nekateri se sklicujejo tudi na svojo pravico do vdihavanja nezastrupljenega zraka. Ta isti, ki jih moti prav ta strupenost zraka pa seveda ne želijo niti slišati o kakršnem koli znanstvenem dokazu, da morda ta zrak le ni tako strupen, da bi jih to ogrožalo, ali, bognedaj, za kakšno alternativno metodo, da se kakovost zraka izboljša. Da ne govorimo o tem, da ne bi bili zadovoljni z ureditvijo, ki bi omogočala posebne lokale za kadilce. Česa se bojijo? Da bi bilo tam najbolj zabavno in da bi kaj zamudili? Ne vem.
http://www.mojomusic.net/who_study.pdf
Na tem naslovu lahko vidite, kakšna je dejanska nevarnost pasivnega kajenja. Kdorkoli se malček spozna na validacijo znanstvenih rezultatov, bo takoj videl, da je razlika v obolevnosti pri osebah, ki so kakor koli izpostavljene tobačnem dimu in tistimi, ki niso, pod kakršno koli mejo detekcije. Še več, rezultati kažejo, da je pri otrocih, ki odraščajo v gospodinjstvih, v katerih se kadi, obolevnost za 22 % manjša kot pri otrocih, ki odraščajo v nekadilskih gospodinjstvih.
Seveda je ta rezultat ravno tako nebulozen kot ta, da je obolevnost pri kelnerjih za 12% večja. Pa vendar, WHO je v press releasu ob objavi tega članka en del rezultatov spretno izpustila. Uganete, kateri?
Mnogi govorijo o škodljivosti ambientalnega tobačnega dima. Zadeva pa ni tako preprosta. Namreč, do sedaj ni bila opravljena niti ena sama študija (govorim seveda o neodvisnih, študij tobačne industrije ne bi niti poskusil citirati), ki bi nedvoumno kazala na vzročno-posledično povezavo med pasivnim kajenjem in kakršno koli obolevnostjo. Seveda se sliši precej neverjetno, kajti o škodljivosti cigaretnega dima se vendar govori že dolgo časa.
