Project Mojocaster

7. oktober 2007 , avtor Mr. Mojo

Mojocaster #1 (v izdelavi)

  • Specifikacije:
    Trup - one piece alder, masa cca 1.7 kg; konture kopirane iz Custom Shop 69 NOS
    Na trupu je že bil nitro sealer & primer, in se lepo vidi, kje smo še “pobrali” konture:

    Od strani so konture takšne:

    Vrat - one piece maple neck, reversed headstock, vintage tinted nitro gloss, radius 9.5, chunky U profile.

    Na eBayu sem dobil reversed 69 logo in ga bom morda dal gor; nisem se prepričan. Če ja, potem bo glava videti taka:

    Magneti - Custom made by Brada, underwound
    Hardware - vintage hardware, 70’s lefty F-tuners
    Color - black skin thin nitro

S tunerji sem imel še skoraj največ težav. Namreč, nikjer za vraga se ne dobijo F tunerji za levi vrat. V MusicMaxu bi čakal 3-4 mesece, nikjer jih nimajo na zalogi… na koncu sem dobil zadnja dva kompleta (ker imam dva leva vratova) v neki trgovini v Wisconsinu.

Trup gre danes v barvanje in bo predvidoma fertik cez 2 tedna.

Mojocaster #2 bo zelo podoben, z naslednjimi razlikami:

    Trup - ash, masa cca 1.6 kg (najbrz, tega imam zdaj zamerkanega na eBayu)
    Vrat - identičen, le da bo truss rod nastavljiv pri glavi, namesto pri trupu.
    Magneti - ne vem še, morda CS 54’s
    Barva - Dakota red, nitro.

Ob porazu

15. september 2007 , avtor Mr. Mojo

Vsem tistim, ki vam je včeraj zadrhtela bradica ob porazu proti Grčiji … kaj naj vam rečem?
Jebiga, niste se dovolj potrudili.

Americans are stupid? How about us?

2. september 2007 , avtor Mr. Mojo

Pogosto poslušam trditve, da so Američani bolj zabiti od Evropejcev. Največkrat od tistih, ki še niso bili v ZDA ali sploh v Severni Ameriki, utemeljene so pa bodisi z nekakšnimi tv anketami, ki krožijo po netu, mnenjem o ameriških filmih ali pa s srečanjem z ubogimi ameriškimi backpackerskimi bruckami, ki clueless blodijo v Evropi.

Ugotavljam, da se večina tistih, ki tako vehementno udrihajo po ameriškem intelektu redko kdaj ozre okoli sebe in opazi prav takšne bedake v lastnem okolju. Ne zavedajo se, da mogoče različne kulture dajejo prednost različnim aspektom izobraževanja. Zgražajo se nad njihovim nepoznavanjem geografije in zgodovine, nikoli se pa ne vprašajo, ali so kdaj v svojem okolju srečali koga, ki bi recimo lahko naštel države, ki mejijo na Oklahomo, ali recimo, če pogledamo lastno zgodovino, koliko srednješolcev pozna jugoslovansko zgodovino med leti 1918 in 1991 (ravno včeraj sem poslušal pogovor dveh maturantk za sosednjo mizo, ki na maturi pri zgodovini nista vedeli, da se je leta 1948 Tito sprl s Stalinom).

Bentijo čez ameriške blockbusterje, češ, kako so neumni, ne vprašajo pa se, kdo so tisti, ki tako množično drejo v Koloseja gledati taiste bedaste filme. Američani? Nope, baby, Evropejci. Prav tako pogosto ne vedo, da ima Amerika svojo neodvisno filmsko produkcijo, ki se lahko ravnopravno primerja z evropsko, morda jo celo prekaša, ampak da se mi Evropejci, ki smo tako superiorni, niti ne zavedamo njenega obstoja.

Letos na morju sem se o tem pogovarjal s slovenskimi študenti in sem postavil tezo, da so vsi popularni glasbeni trendi 20. stoletja prišli iz Amerike. Jazz, blues, rock, pop, funk, punk, hip-hop, … in doživel prekinitev - “čakaj, čakaj, čakaj, punk je nastal v Veliki Britaniji”. Hmmm, need I say more? Saj ni nič narobe v tem, da nekdo česa ne ve, problem se pojavi takrat, ko tisti, ki ne vedo, zavzamejo superiorno držo.

Danes sem zasledil tale zapis. Precej tipična drža superiornega evropejca. Kot podporo svoji trditvi je avtorica uporabila tri videoposnetke. Vse tri bi se dalo pokomentirati v kontekstu tega, kar sem napisal zgoraj. Nekoč je na primer po netu krožila povezava na video z vprašanji slovenskim misicam. Zdaj ga ne najdem, ampak verjemite mi na besedo, da niso bile nič bolj sofisticirane ali kulturne od tega ameriškega dekleta.

K drugemu videu bi pripomnil tole:

Videti je, da je delež tistih, ki verjamejo, da Sonce kroži okoli Zemlje, večji v Evropi kot v Ameriki.

K tretjemu videu pa tole:

in tole:

Še disclaimer:
Namen tega posta ni bil osebni napad na avtorico ali dokazovanje, da so Evropejci neumni ali da Američani niso neumni. Želel sem zgolj povedati, da je dobro pred posploševanjem o lastnostih drugih narodov pogledati malo po lastnem dvorišču.

Lepa sela lepo gore

20. avgust 2007 , avtor Mr. Mojo

Noćas se
Jezera pale!

Posnetek je z jezerske fešte & koncerta Severine 15. avgusta v Jezerih na Murterju. Žal mi je zmanjkalo spomina v fotoaparatu in je posnetek prezgodaj prekinjen.

    Opomba: te bengalke niso prizgane za Severino, ampak za Štriga, lastnika legendarnih Ćakul, ki ima 16. avgusta rojstni dan in mu vsako leto točno ob polnoči pripravijo improvizirani nogometni ognjemet.

Ponudba

5. avgust 2007 , avtor Mr. Mojo

Nudim steklenico Jack Danielsa (ali ekvivalentno količino drugega alkota) in šteko Marlborotov (ali ekvivalentno količino druge droge) tistemu, ki najde znanstveno raziskavo ali študijo, ki nepreklicno dokazuje vzročno-posledično povezavo med izpostavljenostjo tobačnem dimu v okolju in obolevnostjo z boleznimi, ki jih sicer pripisujemo kajenju.
Ponudba je odprta, dokler sam ne najdem takšnega dokaza.

Edit: Pohitite, iščem že 8 mesecev. Tu nekje mora biti! Po mojem sem blizu!

Razpustitev parlamenta in nova vlada

5. avgust 2007 , avtor Mr. Mojo

Diskusije, politična trenja in delitve v slovenskem političnem prostoru dosegajo vrhunec. Zdi se, da večplastna polarizacija družbe na bele/rdeče, kadilce/nekadilce, liberalce/konzervativce, liberalce/libertalce, libertalce/talce, čefurje/Slovence, strankarske/neodvisne … nikoli ni bila večja. Ironično, ta polarizacija ni bila nikoli manj smiselna ali plodna. Namreč, odkar smo vstopili v EU, je kakršna koli politična oblast v Sloveniji šla rakom žvižgat (oziroma svirat kurcu, odvisno od tega, na katerem bregu čefursko-slovenske delitve se nahajate). Zakone nam servirajo od daleč. Kar je najbolj grozno, teh zakonov nam ne servirajo politiki ali neka v nekem drugem okolju preverjena volja ljudstva. Ne, zakoni nastajajo v sivem, kafkijanskem okolju bruseljskih pisarn. Ste kdaj gledali nadaljevanko Yes, Minister? No, tisti sekretar, neimenovani, neizpostavljeni, vedno v senci - ta je tisti, ki nam piše zakone in kroji usodo. Nato bruseljski ministri stvar servirajo v obliki obvezujoče direktive, mi na njeni podlagi sprejmemo zakon in to je to. Konec zgodbe. Povsem vseeno je, kdo ima večino v parlamentu, kdo je predsednik vlade in koga si izbere za ministre, kdo nadzira medije, kdo se strinja in kdo benti. Oblast prihaja od zunaj, naše zdrahe pa služijo zgolj preusmerjanju pozornosti in hranjenju tega zdaj resnično obsoletnega aparata.

Zato predlagam razpustitev parlamenta in vlade. Koji kurac bi plačevali kupe MEurov za kopico pajacev brez funkcije? Predlagam, da novo vlado izberemo naključno iz telefonskega imenika, podobno kot anketarji izberejo anketirance. “Dober dan, bi lahko prosim govoril s polnoletno osebo, ki je zadnja praznovala rojstni dan? Čestitam, postali ste minister za _______”. Vsak naključno izbran minister bi bil enako sposoben za opravljanje funkcije (če se le zna podpisati, ali vsaj narisati križec). Predlagam tudi, da ministrov ne bi imenovali z imenom in priimkom, ampak samo s prvim imenom in krajem bivanja. Recimo minister za zdravstvo - Klemen iz Vrhnike, ministrica za šolstvo - Tjaša iz Kranjske gore, itd.

Sistem bi imel ogromno prednosti. Na primer, vsi bi imeli enake možnosti, če le imajo stacionarni telefon. Ministri bi bili zamenljivi. Če bi prišlo do atentata, bi pač na hitro izbrali naslednjega ministra, čeprav ta scenarij ni verjeten, kajti, zakaj bi kdorkoli želel moriti tako izbrane ministre. Pa vseeno, nikoli ne bi prišlo do vladne krize in/ali razpustiutve vlade. Tako izbrana vlada ne bi bila niti malo manj učinkovita, ministri bi bili enako kvalificirani kot ti, ki sedaj opravljajo to funkcijo. Politična polarizacija bi bila nesmiselna, ne bi se več klali med seboj okrog nepomembnih stvari. Vso vlado bi lahko preselili v prostore enega izmed sedanjih ministerstev, recimo Mladiko, vse ostale prostore, vključno s parlamentom in ministrstvi bi lahko prodali ali oddali. Na ta način pridobljena sredstva bi lahko porabili za odpravnine in socialno podporo za člane sedanjega državnega aparata (pol leta po 160% minimalca x število ministrov in poslancev. Prihodek bi bil fantastičen. Stroške bi najbrž pokrili že s prodajo prostorov enega samega ministrstva. Vse ostalo bi bil čisti plus. Si predstavljate koliko onkoloških inštitutov in pediatričnih klinik bi lahko zgradili, namesto da sredstva zbiramo z dražbami medvedkov… ). V življenju se nam dejansko (vsaj na slabše) ne bi spremenilo nič. Vse bi potekalo po že nastavljenem vzorcu, za katerega smo se odločili ob vstopu v EU. OK, s tem lahko živimo (moramo živeti), vendar zakaj bi še naprej hranili parazite, ki so nas tja popeljali? Odgovor je preprost. Ni nam treba.

Mojo Hand na Orto festu

28. junij 2007 , avtor Mr. Mojo

Trajalo je, preden sem dobil posnetke, potem je trajalo, da sem našel čas vso reč stisnt v obliko, primerno za objavo na netu. No, zdaj so tu. Surovi, posneti z amatersko kamero, z ambientalnim zvokom. Vseeno sem užival ob ogledu.
Žal niti en komad ni posnet v celoti, sem pa našel 4 komade, pri katerih je posneto več kot par sekund skupaj.

Rave On + Slow Blues; instrumentalni intro; malo ogrevanja pred Azrinim prihodom na oder;

Let The Good Times Roll; The Blues Princess is here!

Third Stone From The Sun; brez Hendrixa ne gre;

Hey Bartender; z gostom Mišom Drobežom na slide kitari:

Leteči pes

19. junij 2007 , avtor Mr. Mojo

Mo ni samo morski pes, je tudi leteči pes.
croatia-272.jpg

Blog Hec v Katakombah aka Konobi

24. maj 2007 , avtor Mr. Mojo

Včeraj smo bili v Ortu. Pero, Sara ter stand-by bloggerki Irena in Nina. Funky je zahinavil. Nakar se je Irena tam nekje okrog 1 zjutraj zmenila z Londonom, da uletimo v Konobo. Ker smo Orta siti še od festa, smo bili kakopak za. Dva taksija, en bankomat in 15 minut kasneje smo uleteli v Konobo, kjer so nas pričakala zaprta vrata, na drugi strani pa London s hlačami spuščenimi do kolen. I knew there and then, da se bo večer končal zabavno.

Menda se je družba do takrat že razredčila, vseeno so tam bili še Sajko, Nimfa (najboljša soseda), njen Fras (prvi Korošec ever, ki sem ga dejansko razumel in nisem samo kimal v prazno) in bržkone še kdo, ki se ga zdaj ne spomnim. Skratka, pravi mali blogerski meeting, mini blogball oziroma Blog Hec.

Nato smo pili in pili in pili, potem pa se ne spomnim več. Skozi meglico alkoholnih hapov mi je ostalo v spominu bolj malo. Recimo to, da je Nimfa opica po kitajskem horoskopu, da je mesojedka in da ima zanimiv vzdevek, da sta s Frasom zelo zelo fajn par ter da živita v istem bloku kot moja baby sestrica, da je Syco maddoxoidni blogerski cinik (mišljeno nadvse pozitivno), z Londonom sva pa odkomunicirala samo ene par besed čez polento s parmezanom in olivnim oljem. Ni mu za zamerit. Bil je namreč (vsaj videti) najbolj pribit. Kelnerca je sicer že ob 2 nekaj govorila o zadnji rundi, vseeno pa je morala ura biti krepko čez 4, ko smo se spravili ven. Nisem gledal na uro, ampak preden sem zaspal, se je zunaj že danilo. Jebeš Blog Res. Tole je bilo ziher boljše.

Zdaj grem pa s spancem odpraviti še zadnje promile iz krvi in izdihanega zraka.

5 najljubših

14. maj 2007 , avtor Mr. Mojo

Z moje strani namesto sofisticiranega, malo primitivnega, vulgarnega materializma:

1. Fender Stratocaster, letnik 1962

62 strat

2. Fender Stratocaster, letnik 1976

76 strat

3. Fender Stratocaster, letnik 1979

79 strat
(ta kitara ni več v moji lasti; podaril sem jo dobremu prijatelju; kljub temu spada med mojih 5 najljubših predmetov)

4. Gibson Les Paul Custom, letnik 1972

72 LP Custom

5. Fender Stratocaster, Custom Shop ‘69 New Old Stock reissue

69 NOS

Za ostalo me boli kurac.

Kralj Peer

13. maj 2007 , avtor Mr. Mojo

Govoriti o piratiziranju stisnjenih glasbenih datotek brez vsaj osnovnega zgodovinskega ozadja je nesmiselno, zato ga bom poskusil povzeti.

Kje je težava?
Ko sem bil najstnik, je bila cena LP-ja za moj srednješolski budget povsem sprejemljiva. Lahko sem se na poti iz šole ustavil v trgovini in če mi je bila plata všeč, ali vsaj zanimiva, sem si jo lahko privoščil. Tudi pri obiskih v tujini se mi cena ni zdela pretirana. Z družinskih šopingov in počitnikovanj sem se vedno vračal z zajetnim kupčkom vinilov. Včasih je bilo dovolj, da sem na ovitku zasledil, da je na primer tamburin igral basist, ki je nekoč na enem albumu igral pri bandu, ki mi je bil sicer všeč, in sem ploščo kupil zgolj iz radovednosti. Skratka, kupovali smo vse, kar nam je prišlo pod prste, saj je bilo dostopno. Lahko smo eksperimetirali in se skozi nakupe tudi izobraževali.

Potem je prišel CD, “superiorni” nosilec, s še bolj “superiornim” (digitalnim) zapisom. Takrat je glasbena industrija, sprva morda celo upravičeno, močno dvignila cene. Hudiča, album je bil v digitalni obliki, produkcijska cena pa tudi ni bila mačji kašelj. Kakopak, že po nekaj mesecih, največ pa po nekaj letih, je cena izdelave CD-jev tudi pri manjših nakladah, padla daleč pod ceno izdelave vinila. Je šla zato cena nosilca dol? Na-a. Ves čas vztrajno raste. Kaj torej plačujemo od leta 1990, česar prej nismo plačevali? (To je retorično vprašanje.)

Potem so se pa pojavili prvi zapisovalniki in nato še peer-to-peer omrežja. Tukaj spet moramo narediti malo distinkcije. Pri kopiranju CD-ja, vsaj teoretično dobimo zapis, ki je identičen izvirniku. Prvič v zgodovini smo lahko dobili egzaktno kopijo zapisa, ki bi ga sicer morali kupiti v trgovini. Do takrat smo imeli na voljo samo trakove. Teh pa nismo marali. Relativno kratek rok trajanja in odsotnost dinamike sta bila zadosten razlog, da glasbe nisem nikoli maral poslušati na “šnirancih”. Približno tako kot je nisem nikoli maral slušalk. Zakaj se producenti trudijo s postavitvijo zvoka v prostor, če pa to potem razčefukamo s tem, da levi in desni kanal nabijamo od strani, podobno kot kroglo pri ruski ruleti. No, pustimo to za kakšen drug post.
Poleg tega smo za kopiranje CDjev morali nekje dobiti fizični izvirnik, torej morali smo vsaj imeti frenda, ali pa frenda od frenda, ki je album kupil. Prodaja je verjetno malo padla, ampak še vedno ne toliko, da bi kdo zganjal kakšen velik kažin.

Druga oblika piratstva, ki je postala aktualna proti koncu 90-ih so torej bila peer-to-peer omrežja, ta pa imajo eno veliko hibo. Že tako beden digitalni zapis je pri datotekah mp3 še bolj stisnjen, razfukan in neposlušljiv. (Za trenutek zanemarimo, da se pojavlja vedno več lossless stisnjenih zapisov, pri katerih lahko z dekompresiranjem obnovimo izvirni avdio zapis. Ta je še dokaj redek in glasbene industrije za zdaj še ne moti toliko.). Mp3-ji so sicer beda od bede, vsaj tisti, ki si zripani pri manjši ločljivosti (na primer 128 kbps), zadostujejo pa kot informacija, kaj posnetek vsebuje in ali je vreden nakupa. Pri tem nakupu pa se spet zatakne. Marsikdo z malce okvarjenim posluhom bo z mp3-jem povsem zadovoljen. Če pa glasbo posluša na ipodu ali nekem ipodoidnem predvajalniku je a) tako ali tako vseeno in b) niti nima izbire. Poleg tega je ta CD, ki bi si ga kdo sicer z veseljem privoščil, še vedno občutno predrag. Za primerjavo. LP, katerega cena izdelave še nikoli ni bila tako v razkoraku s ceno izdelave CD-ja, je še vedno cenejši. Kdo tukaj koga nateguje? Brutalno, analno in brez lubrikanta…

Potem pa pride največji kretenizem stoletja. Nekdo se spomni prodajati mp3-je. For an affordable price of 0.99. Se je ljudem dokončno odfukalo? Plačati cca 12-15 dolarjev, evrov, karkoli, za album v nikakvem, inferiornem formatu, ki ga ne moreš poslušati niti v avtu ne da bi ti šlo na živce? Pa sej nisem padel na glavo. No, sem, enkrat, kot otrok, vendar menda ni pustilo posledic. Tisti, ki kupujejo komade prek itunesov, so očitno fasali namesto mene. Imam pa zanje an offer they cannot refuse: Malo prej sem pogledal lastnosti mape My Music. Cca. 29.000 komadov. Nudim jih vse za 0.99 €. In three easy payments.

Cena CD-jev bo pa končno morala začeti upoštevati pravila ponudbe in povpraševanja. Ko bo CD stal (realnih) nekaj €, jih bomo spet kupovali. Bandi pa bodo spet imeli miljonske naklade. In vsi bomo zadovoljni. Do takrat bomo pa veselo prenašali vse, kar nam pride pod roke. In kupovali vinile.

P.S.
Nekoč je obstajala spletna stran www.sendthemback.org (ne iščite je, ni je več). Če je kdo imel slabo vest zaradi kraje mp3-jev, se je lahko opravičil in jih vrnil. Predlogi, kako to storiti, so bili sila duhoviti. Moj najljubši je bil naslednji: odprete datoteko v hex-editorju, kopirate v urejevalnik besedila, natisnete in pošljete na RIAA po navadni pošti. S pripombo, da vam je hudo, ker ste ukradli datoteko, ki vam ne pripada, zato jo, kesajoč se, vračate.
Prav tako učinkovito je preprosto pripeti datoteko in jo poslati na RIAA po elektronski pošti.

Insomnija

16. april 2007 , avtor Mr. Mojo

Dve močni kavi mi ne pustita spati. Ura je 8:27. Zjutraj. Od včeraj nisem spal in nič ne kaže, da bom spal kaj kmalu …